Bratož PDF

OLTRE
I CONFINI
Scritti in onore di don Luigi Tavano
per i suoi 90 anni
In copertina:
Antonio Paroli, Lelemosina di San Carlo Borromeo, olio su tela, 1766 ca., particolare
Gorizia, chiesa di San Carlo
(foto Carlo Sclauzero)
OLTRE I CONFINI
Scritti in onore di don Luigi Tavano per i suoi 90 anni
a cura di
Liliana Ferrari e Paolo Iancis
GORIZIA 2013
2013 Istituto di storia sociale e religiosa

via del Seminario 7 - 34170 Gorizia
www.issrgo.it
ISBN: 978-88-907667-3-2
Coordinamento editoriale: Paolo Iancis
Segreteria di redazione: Annarita Lepre
Impaginazione: Valentina Vidoz
Stampa: Poligrafiche San Marco, Cormons (GO)
Un sentito ringraziamento
per il sostegno e ladesione a:
Autorizzazione alla riproduzione:

Archivio storico provinciale di Gorizia, prot. n. 33298/2013 dd. 27/11/2013.
Si ringrazia per le gentili concessioni:
Antonio Fabris; Unit Pastorale di Cormns - Parrocchie di Borgnano, Brazzano, Dolegna del Collio e
Cormns; Arhiv Republike Slovenije; Drutvo soka fronta Nova Gorica.
INDICE
Tabula gratulatoria7
Presentazione9
Introduzione11
Rajko Brato
Raziskovanje zgodnjekranske dobe v Sloveniji v zadnjih dveh desetletjih:
arheologija in zgodovina17
Giuseppe Cuscito
Autocefalia e primato romano: il caso di Aquileia, Milano e Ravenna49
Giuseppe Fornasari
Ecclesiologia, canonistica e pubblicistica nei secoli XI e XII. Alcuni aspetti
e alcuni problemi59
Peter G. Tropper
Das Kalendarium des 12. Jahrhunderts im Archiv der Dizese Gurk in
Klagenfurt65
Vojko Pavlin
Solkanski upnik Rihard iz Gorice Thurn?83
Lucia Pillon
La raccolta di pergamene della pieve di SantAdalberto in Cormons.
Osservazioni in margine al riordino93
Flavia De Vitt
San Michele Arcangelo e un catapan friulano (1393-1586)107
Josef Gelmi
Das Kollegiatkapitel Unserer Lieben Frau im Kreuzgang zu Brixen121
Katja Piazza
Cenni sullamministrazione della diocesi di Aquileia a parte Imperii durante
la guerra della Lega di Cambrai (1508-1516)133
Silvano Cavazza
Giovanni Cobenzl fino al 1564: la formazione di un ministro austriaco143
Danilo Zardin
La carit secondo Carlo Borromeo. Note intorno al sermone per lAccademia
delle Notti Vaticane (1565)153
Claudio Ferlan
Non solo in citt. Predicazione e missioni al popolo dei gesuiti in Carinzia
tra la fine del Cinquecento e linizio del Seicento163
Branko Marui
Solkanski rojak, matematik, jezuit Bernard eferin/Zefferin (1628-1679)171
Marco Menato
Il restauro degli stucchi dello scalone della Biblioteca statale isontina177
Marco Plesnicar
La controversia della giurisdizione sul patriarcato di Aquileia nella
memorialistica sei-settecentesca tramandata dalle fonti goriziane187
Stefano Perini
Le Poverelle di Ajello. Un progetto settecentesco di fondazione di un
istituto religioso femminile ad Aiello del Friuli201
Michele Cassese
Carlo Michele dAttems, arcivescovo di Gorizia, e la corte di Vienna tra
fedelt e dissenso207
Alessio Stasi
Pietro Adamo Suppanzigh (1699-1780), vicario generale del primo
arcivescovo di Gorizia223
Elisabeth Garms-Cornides
Ripensare il caso Thun. Un vescovo settecentesco davanti al SantUfficio237
Liliana Ferrari
Il canonico Mattia Capellari, come fratello247
Ferruccio Tassin
A peste, fame et bello, libera nos, Domine! Antonio Marcuzzi (1805-1855),
un decano del Friuli austriaco257
Paolo Iancis
Caritas versus utilitas al monte di piet di Gorizia279
Gianpaolo Romanato
Missionari sloveni e trentini alla scoperta delle sorgenti del Nilo.
Ignaz Knoblecher287
Edoardo Bressan
La lezione di Giorgio Rumi e il problema della storia diocesana301
Ivan Portelli
I primi passi del movimento ceciliano a Gorizia309
Toma Simi
Gli inizi del movimento cattolico sloveno a Trieste (1893-1902)323
Gabriele Zanello
Dalla lingua dellaltro, nella lingua dellaltro. Intorno ad alcune esperienze
di scrittura sul confine tra sloveno e friulano333
Giorgio Faggin
La lingua friulana in Sebastiano Scaramuzza363
Renato Podbersi
Goriki duhovniki rtve prve svetovne vojne369
Peter ernic
Il pontificato di Pio XI in alcuni giudizi dei cattolici sloveni goriziani377
France Martin Dolinar
Cerkvene in politine razmere v Ljubljani v Tereljevem asu neposredno
pred in med drugo svetovno vojno395
Cristiano Meneghel
LAzione Cattolica nellarcidiocesi di Gorizia411
Italo Santeusanio
Giuseppe Velci sacerdote goriziano (1893-1982)423
Liliana Mlakar
Pe, il paese sulla roccia, e la sua chiesa433
Alessandro Quinzi
Sv. Joef Toneta Kralja v tandreu: slovenska ikonografija Jezusovega
skrbnika439
Renzo Boscarol
Il presbiterato nel Concilio Vaticano II445
Rajko Brato
Raziskovanje zgodnjekranske dobe v Sloveniji

v zadnjih dveh desetletjih: arheologija in
zgodovina
Jubilantu, ki je vedno z velikim zanimanjem spremljal razvoj zgodnjekranskih raziskav v Sloveniji, posveamo pregled novejih raziskav za obdobje
dveh desetletij od nastanka slovenske drave do leta 2011. Vsebinsko se navezuje na pregleda iz leta 1989-1990, ki sta obravnavala posebej arheoloke in
zgodovinske raziskave v predhodnem obdobju1. V zadnjih dveh desetletjih je
izlo ve samostojnih publikacij ali lankov slovenskih in tujih avtorjev, ki so
obravnavali v celoti ali v vejem izboru zgodnjekranske spomenike dananjega slovenskega prostora2. Poseben pregled je bil posveen prikazu razvoja
Rajko Brato, The development of the Early Christian Research in Slovenia and Istria between
1976 and 1986, v: Actes du XIe congrs international darchologie chrtienne, ed./ur. Nol
Duval, III, Citt del Vaticano - Roma, Pontificio istituto di archeologia cristiana - cole
franaise de Rome, 1989, str. 2345-2388. Za zgodovino kranstva gl. Isti, Die Geschichte
des frhen Christentums im Gebiet zwischen Sirmium und Aquileia im Licht der neueren
Forschungen, v: Klio, 72 (1990), str. 508-550.
2
Timotej Knific, Milan Sagadin, Pismo brez pisave Carta sine litteris, razstavni katalog,
Ljubljana, Narodni muzej, 1991; Slavko Cigleneki, Zgodnjekranske cerkve v Sloveniji,
v: Janez Dular, Slavko Cigleneki, Anja Dular, Kuar. eleznodobno naselje in zgodnjekranski
stavbni kompleks na Kuarju pri Podzemlju Eisenzeitliche Siedlung und frhchristlicher
Gebudekomplex auf dem Kuar bei Podzemelj, Ljubljana, Znanstvenoraziskovalni Center
Sazu, 1995, str. 165-172; Rajko Brato, Slavko Cigleneki, Lodierna Slovenia, v: Antichit
Altoadriatiche, 47 (2000), str. 489-533 (pregled za obdobje od poznega 3. do zgodnjega 5. st.);
Slavko Cigleneki, Frhchristliche Kirchenanlagen in Slowenien, v: Frhe Kirchen im stlichen
Alpengebiet. Von der Sptantike bis in ottonische Zeit, ed./ur. Hans Rudolf Sennhauser, II,
Mnchen, Bayerische Akademie der Wissenschaften, 2003 (Phil.-hist. Klasse, Abhandlungen
NF Heft 123), str. 581-595; Slavko Cigleneki, Frhchristliche Kirchen in Slowenien und
die Elemente ihrer Innenausstattung, v: Hortus artium medievalium, 9 (2003), str. 11-20;
Rajko Brato (in collaborazione con Timotej Knific), Cristianesimo antico nel territorio
della Slovenia, v: La cristianizzazione degli Slavi nellarco alpino orientale (secoli VI-IX), ed./ur.
Andrea Tilatti, Roma - Gorizia, Istituto storico italiano per il Medioevo - Istituto di storia
sociale e religiosa, 2005, str. 109-143; Slavko Cigleneki, Zur Chronologie frhchristlicher
Gebude in Slowenien, v: Akten des XIV Internationalen Kongresses fr Christliche Archologie,
ed./ur. Reinhardt Harreither, Philippe Pergola, Renate Pillinger, Andreas Plz, Citt
del Vaticano - Wien, Pontificio Istituto di Archeologia cristiana - sterreichische Akademie
des Wissenschaften, 2006 (Studi di antichit cristiana, 62 sterreichische Akademie der
Wissenschaften, Philosophisch-historische Klasse, Archologische Forschungen, 14), I,
1
18
Rajko Brato
kranske arheologije od zaetkov ob koncu 19. st. do dosekov prejnje, zdaj

pokojne generacije raziskovalcev. Pripravljen je bil v okviru raziskovalnega
in publicistinega projekta Personenlexikon zur Christlichen Archologie,
v katerem je predstavljeno ivljenje in delo desetih preminulih arheologov,
ki so bili zasluni za razvoj zgodnjekranske arheologije3. Ker predstavljajo
navedeni pregledi predvsem arheoloke raziskave, prinaa ta prispevek v obliki
komentirane bibliografije tudi pregled zgodovinskih raziskav zgodnjekranske dobe.
Arheoloke raziskave
Dananji slovenski prostor je bil v zgodnjekranski dobi razdeljen na tiri
ali celo pet poznoantinih provinc: njegova zahodna polovica je spadala v
provinco Venetia et Histria, severovzhodni del v Sredozemski Norik (Noricum
mediterraneum), jugovzhodni del pa v provinco Savijo (Savia). Skrajni severovzhodni del tega ozemlja, ki je spadal v Prvo Panonijo (Pannonia Prima, gre
str. 295-300; II, Taf. 57-58; Slavko Cigleneki, Monumenti del primo cristianesimo nella
Savia e nella provincia Valeria Media, v: Cromazio di Aquileia 388-408 al crocevia di genti
e religioni, katalog razstave, ed./ur. Sandro Piussi, Milano, Silvana, 2008, str. 440-447
(poleg jugovzhodne Slovenije sta upotevani tudi severna Hrvaka in severozahodna Bosna);
Slavko Cigleneki, Zgodnjekranska arhitektura v Mediteranskem Noriku, v: 1700 godina
Svetih srijemskih muenika. Zbornik radova s meunarodnog simpozija o 1700. obljetnici
Sirmijsko-panonskih muenika (304.-2004.), ed./ur. Darija Damjanovi, akovo - Osijek,
Katoliki bogoslovni fakultet - Sveuilite Josipa Jurja Strossmayera, 2011, str. 183-196.
Prispevki inozemskih avtorjev, ki se nanaajo na zgodnjekranske najdbe v Sloveniji: Franz
Glaser, Die Christianisierung von Noricum Mediterraneum bis zum 7. Jahrhundert nach den
archologischen Zeugnissen, v: Das Christentum im bairischen Raum. Von den Anfngen bis ins
11. Jahrhundert, ed./ur. Egon Boshof, Hartmut Wolff, Kln - Weimar - Wien, Bhlau,
1994, str. 193-229; Franz Glaser, Frhes Christentum im Alpenraum. Eine archologische
Entdeckungsreise, Regensburg - Kln, Friedrich Pustet - Styria, 1997, zlasti str. 65-87, 94-95;
Sergio Tavano, Architettura paleocristiana tra Aquileia e il Danubio, v: San Floriano di Lorch.
Atti del convegno internazionale di studio (Tolmezzo 2003), ed./ur. Giuseppe Bergamini,
Alessio Geretti, Milano, Skira, 2004, str. 57-69 (ponatis: Sergio Tavano, Da Aquileia
a Gorizia. Scritti scelti, Trieste, Deputazione di storia patria per la Venezia Giulia, 2008,
str. 127-152); Franz Glaser, Testimonianze cristiane del Norico, v: Cromazio di Aquileia,
str. 434-439.
3
Rajko Brato, Die Entwicklung der Christlichen Archologie in Slowenien, v: Rmische
Quartalschrift fr Christliche Altertumskunde und Kirchengeschichte, 105 (2010),
str. 3-21; Personenlexikon zur Christlichen Archologie. Forscher und Persnlichkeiten vom 16.
bis zum 21. Jahrhundert, ed./ur. Stefan Heid, Martin Dennert, I-II, Regensburg - Roma,
Schnell & Steiner - Pontificio Istituto di archeologia cristiana, 2012, z gesli o naslednjih
slovenskih raziskovalcih: Lojze Bolta (204); Irma remonik (341-342); Josip Klemenc
(742); Peter Petru (1012); Ljudmila Plesniar Gec (1027-1028); Balduin Saria (1108);
Jaroslav ael (1111); Walter Franz Schmid (1134); Avgutin Stegenek (1187-1188); Rafko
Mihael Vodeb (1293). Avtor gesel je Rajko Brato.
Raziskovanje zgodnjekranske dobe v Sloveniji v zadnjih dveh desetletjih 19
za obmoje dananjega Prekmurja in Pomurja), ter prav majhno ozemlje na

jugu, ki je morda spadalo v provinco Dalmacijo (upravno obmoje antine
Tarsatike v irem zaledju mesta v smeri Ilirske Bistrice), sta brez zgodnjekranskih najdb in zaradi tega v pregledu neupotevana. Prikaz arheolokih
raziskav sledi antini ureditvi po navedenem zaporedju.
Venetia et Histria - Najveji doseek kranske arheologije v Sloveniji v
zadnjih dveh desetletjih je odkritje, arheoloka raziskava in objava najdia
Tonovcov grad pri Kobaridu s pomembnimi zgodnjekranskimi arhitekturnimi spomeniki. Rezultati arheolokih raziskav, ki so trajale s presledki od 1993
do 2008, so dostopni v dveh zajetnih publikacijah v slovenskem in anglekem
jeziku: prva prinaa predstavitev naselbine s teiem na zgodnjekranskem
kompleksu4, druga pa analizo posaminih najdb (kovinski predmeti, steklo,
keramika, novci, skeleti, ivalski ostanki, sklepni katalog najdb)5. Poznoantina
naselbina Tonovcov grad lei v zgornjem Posoju nekaj kilometrov severno
od Kobarida, na 416 m visoki skalnati gmoti nad zahodnim (desnim) bregom Soe, okrog 200 m nad reno gladino, kjer se dolina Soe zoi v teko
prehodno sotesko. Naselje se razprostira na dokaj valovitem vrhu vzpetine
(priblino 150 x 90 m) in je odlino zavarovano: na juni strani je zaiteno
s prepadno steno, na severni pa z obzidjem, ki je zapiralo dostop v naselbino
na dokaj teavnem strmem terenu. Naselbina, katere teie je bilo na zahodnem delu skalnatega vrha, je obsegala 31 stavb, veinoma skromnih dimenzij.
Med petimi raziskanimi objekti (pomembnejim bivalnim objektom, cisterno
in dvema manjima objektoma s teko dololjivo namembnostjo) izstopa po
velikosti in pomenu zgodnjekranski cerkveni kompleks (slika 1, t. 4)6.
Cerkveno sredie so sestavljale tri preproste enoladijske cerkve s klopjo za
duhovnike. Severna cerkev (z notranjimi merami 11,6 x 3,7 m) in osrednja
cerkev (12,4 x 6 m; v obeh primerih so oblike tlorisa zaradi prilagajanja terenu
Slavko Cigleneki, Zvezdana Modrijan, Tina Milavec (Sodelavci: Benjamin tular, Saa
aval, Ivan prajc), Poznoantina utrjena naselbina Tonovcov grad pri Kobaridu. Naselbinski
ostanki in interpretacija Late Antique fortified settlement Tonovcov grad near Kobarid.
Settlement remains and interpretation, Ljubljana, Intitut za arheologijo ZRC SAZU, Zaloba
ZRC, 2011 (Opera Instituti archaeologici Sloveniae, 23). Digitalna izdaja: http://iza2.zrcsazu.si/sl/publikacije/poznoanticna-utrjena-naselbina-tonovcov-grad-pri-kobaridu#v.
5
Zvezdana Modrijan, Tina Milavec (Sodelavci: Peter Kos, Dragan Boi, Matija Turk,
Petra Leben Seljak, Borut Tokan, Janez Dirjec, Francesco Boschin, K. Patrick Fazioli),
Poznoantina utrjena naselbina Tonovcov grad pri Kobaridu. Najdbe Late Antique fortified
settlement Tonovcov grad near Kobarid. Finds, Ljubljana, Intitut za arheologijo ZRC SAZU,
Zaloba ZRC, 2011 (Opera Instituti Archaeologici Sloveniae, 24). Digitalna izdaja: http://iza2.
zrc-sazu.si/sl/publikacije/poznoanticna-utrjena-naselbina-tonovcov-grad-pri-kobaridu-2#v.
6
Cigleneki, Modrijan, Milavec, Tonovcov grad. Naselbinski ostanki, str. 111-154 (Sklop
cerkva); str. 201-211 (Sklop cerkva); str. 225-246 (Interpretacija cerkvenega sklopa);
str. 247-255 (astronomska orientacija cerkva na Tonovcovem gradu).
4
20
Rajko Brato
nekoliko nepravilne) sta bili med seboj povezani, juna cerkev (12 x 5,5 m),
katere usmeritev se zaradi prilagoditve terenu nekoliko odmika od orientacije
prvih dveh, pa je bila povezana s severno in osrednjo cerkvijo z manjim prostorom (4 x 4 m), igar namembnost ni jasna. V prvi gradbeni fazi, ki pade v
pozno 5. ali zgodnje 6. st., sta obstajali le severna in osrednja cerkev. Kasneje
je bila temu cerkvenemu kompleksu dodana juna cerkev. V e kasneji gradbeni fazi, ki jo na podlagi Justinijanovega novca lahko datiramo okvirno na
sredo 6. st., pa je prilo do korenite prezidave obstojeih stavb in izgradnje
novih elementov. V obeh sestavnih delih dvojne cerkve sta bili zgrajeni duhovniki klopi, oltarja, povezavi med cerkveno ladjo in prezbiterijem prek stopnic
in enoten narteks (10 x 4 m), v severni cerkvi tudi ambon. Tudi v juni cerkvi,
ki je imela naeloma enako prostorsko razporeditev kot severna in osrednja,
je bila (slabe izdelana) duhovnika klop, prav tako narteks dokaj nepravilnih
oblik. Po zakljuku te gradbene faze je celoten cerkveni kompleks z narteksi
vred meril 17,4 oz. 18 m v dolino ter 21,8 m v irino. Na obmoju celotnega
kompleksa je bilo 13 grobov: deset na vzhodni strani v bliini prezbiterija oziroma relikvij, trije pa v narteksih. Za tako razporeditev privilegiranih grobov
obstaja na obravnavanem ozemlju vrsta analogij (Invillino, Ajdna, Korinjski
hrib, Rifnik in Vranje).
Vse tri cerkve imajo arhitekturne znailnosti, ki se pojavljajo na vplivnem
in v tem asu zanesljivo tudi organizacijskem obmoju akvilejske metropolitske cerkve. Najbolj razpoznavni znailnosti sta enostaven pravokoten tloris
zgradbe, v drugi razvojni fazi pa tudi klop za duhovnike, za kar obstajajo v
bliini tevilne paralele: na ozemlju iste province v Konkordiji, Gradeu (S.
Maria delle Grazie in Piazza della Corte), Invillinu (Colle di Zuca), Ovaru
(S. Martino) in na Ajdni, v soseini pa na Sv. Hemi in na Ajdovskem gradcu
nad Vranjem v Sredozemskem Noriku ter na Kuarju v Saviji, na obmoju
celotne severovzhodne Italije, vzhodnih Alp in Dalmacije pa obstaja na desetine analognih primerov7. Vsi trije oltarji so bili zidani (tako tudi na Ajdni).
Najdba kamnite posode pri severnem oltarju, v podobni legi kot na Ajdni,
kae na njeno verjetno funkcijo relikviarija8. Ambon v severni cerkvi ima
v sosedstvu sicer manj paralel (Invillino [Colle di Zuca], Lavant, Korinjski
hrib), vendar pa nastopa ta arhitekturni element e od srede 4. st. dalje v sami
Akvileji in kasneje v Gradeu (Piazza della Corte, katedrala sv. Evfemije?)9.
Prav tam, str. 226-227. Za provinco Venetia et Histria prim. Luca Villa, Edifici di culto in
Friuli tra let paleocristiana e lalto medioevo, v: Frhe Kirchen, str. 501-579, zlasti 518-525
(Piazza della Corte in S. Maria delle Grazie), 534-537 (Concordia), 540-541 (Invillino,
Colle di Zuca). Za najdie San Martino di Ovaro gl. Aurora Cagnana, Testimonianze della
cristianizzazione in Carnia, v: Cromazio di Aquileia, str. 448-449.
8
Cigleneki, Modrijan, Milavec, Tonovcov grad. Naselbinski ostanki, str. 228-229.
9
Prav tam, str. 229.
7
Med pomembnimi vpraanji arhitekturne ureditve cerkvenega sredia ostajata dve nereeni: lega baptisterija (znotraj cerkvenega kompleksa ali v njegovi
bliini?)10 in namembnost objekta med prezbiterijem osrednje in june cerkve,
ki je povezoval dvojno cerkev z juno cerkvijo (zakristija, memorialna kapela,
prostor za relikvije, manj verjetno baptisterij)11.
Cerkveni kompleks Tonovcov grad se s svojo arhitekturno ureditvijo in
kronoloko identinimi razvojnimi fazami vkljuuje v razvoj cerkvenega gradbenitva na obmoju severnega Jadrana in vzhodnih Alp v 6. st. S asovnim
razponom od poznega 5. st. (iz dobe 492-534 je ohranjenih pet vzhodnogotskih novcev, ki jim kronoloko sledi Justinijanova etrtsilikva iz ravenske kovnice iz asa 540-552)12 do zgodnjega 7. st. in s pomembno preureditvijo sredi
6. st. se sklada s cerkvami na Rifniku, v Kranju, na Sv. Hemi in v Teurniji, da
ne navajamo bolj oddaljenih analogij. Preureditev sredi 6. st., ki je datirana z
omenjenim Justinijanovim novcem, je postavljena v zvezo z bizantinsko oblastjo v tem asu. Vendar pa velja pri tem upotevati, da je bilo zaledje severne
obale Jadrana v sklepni fazi gotsko-bizantinske vojne e leta 552 trdno v rokah
Frankov in da je Bizanc raziril oblast na predalpsko Italijo ele 561/562; ta
je trajala le do langobardske invazije v Italijo (568). Zadnji vzpon cerkvene
arhitekture v antiki bi torej sovpadal z velikopotezno in vsestransko prenovo
Italije po zmagi nad Goti in Franki, za katero je bil zelo zasluen Justinijanov
vojskovodja Narzes kot regent Italije13.
Cerkveni kompleks Tonovcov grad, ki sta ga v drugi razvojni fazi sestavljali dvojna cerkev in tej prikljuena tretja cerkev, na slovenskem ozemlju in
v sosednjih deelah zaenkrat nima analogij. Pri tej ugotovitvi ne upotevamo
od june cerkve okrog 30 m oddaljenega neraziskanega objekta (slika 1, t. 8),
ki po dimenzijah, nakazani strukturiranosti in orientaciji spominja na cerkev;
ta bi bila zopet zaradi konfiguracije terena v primerjavi z juno cerkvijo
za priblino deset kotnih stopinj obrnjena bolj proti jugu. Obstoj dvojne
cerkve in tej naknadno prizidane tretje cerkve kae na veji pomen cerkvenega
kompleksa, ki ni sluil samo matini naselbini14. Gotovo je imel pomenljivo
10
11
12
13
14
Prav tam, str. 229-231.

Prav tam, str. 232-233.
Peter Kos, Novne najdbe, v: Modrijan, Milavec, Tonovcov grad. Najdbe, str. 221-238
(226, 237).
Auctarii Hauniensis extrema, 3-4 (MGH, Auctores antiquissimi, 9, Chronica minora
saec. IV. V. VI. VII., I, str. 337); Marius Aventicensis, Chronica a. 568 (MGH, Auctores
antiquissimi, 11, Chronica minora saec. IV. V. VI. VII., II, str. 238). Adolf Lippold, Narses, v:
Realencyclopdie der classischen Altertumswissenschaft, Suppl. 12, Stuttgart, Druckenmller,
1970, str. 870-889: 884-886.
K dvojnim cerkvam gl. Les glises doubles et les familles dglises, table ronde Grenoble
(1994), ed./ur. Nol Duval, Jean Pierre Caillet, v: Antiquit Tardive, 6 (1996),
str. 19-234, zlasti: Nol Duval, Jean Pierre Caillet, La recherche sur les glises doubles depuis
22
Rajko Brato
Slika 1 - Tonovcov grad pri Kobaridu: nart najdia z raziskanimi (t. 1-5) in v reliefu povrine
nakazanimi stavbami (t. 6-31). Objava z dovoljenjem Intituta za arheologijo ZRC-SAZU.
vlogo na lokalni ravni, kot versko sredie za arheoloko potrjene poznoantine naselbine na blinjem in irem obmoju Kobarida15. Zaradi svoje lege ob
cestni povezavi med edadom in centralnim delom Sredozemskega Norika je
verjetno izstopal tudi v regionalnem okviru. Dvojne cerkve z baptisterijem v
viinskih naselbinah v relativni bliini (Ovaro severno od Invillina, Vranje na
jugovzhodnem obrobju Sredozemskega Norika, Kuar v Saviji, ve primerov
v kontinentalni Dalmaciji) nastopajo kot vsaj lokalna cerkvena sredia, ki bi
15
1936: historique et problematique, str. 22-50 (33-35, s kritinim pogledom na raziskave za

obmoje Slovenije in sosednjih pokrajin); Rajko Brato, Doppelkirchen auf dem stlichen
Einflugebiet der aquileiensischen Kirche und die Frage des Einflusses Aquileias, prav tam,
str. 133-141.
Cigleneki, Modrijan, Milavec, Tonovcov grad. Naselbinski ostanki, str. 34-36, 41-45.
Prim. tudi Slavko Cigleneki, Linsediamento fortificato su altura di Tonovcov grad presso
Caporetto e i suoi dintorni in et romana e paleo-slava, v: La cristianizzazione degli Slavi,
str. 93-108: 103-108.
lahko prevzela vlogo novih ali zaasno opuenih kofijskih sredi v bliini16.
V obravnavanem primeru bi lahko priel v potev le Forum Iulii, na igar
upravnem obmoju se je nahajal Tonovcov grad17. Vsekakor bo mono precizneje oznaiti vlogo cerkvenega sredia ele tedaj, ko bo raziskana celotna
naselbina in bo razpoznavna namembnost preostalih zgradb18.
V primerjavi z rezultati zgodnjekranskih izkopavanj v zgornjem Posoju
so druga odkritja na ozemlju zahodne Slovenije manj izstopajoa. Potrjen
je obstoj cerkve v vasi Tabor nad Kneakom na obmoju Notranjske, ki je
v antiki spadalo v upravno obmoje mesta Tergeste. Pod tamkajnjo gotsko
cerkvijo Sv. Martina sta bili e 1977 odkriti polkrona apsida in ostanki
klopi za duhovnike, ki so jo spoetka razlagali kot ostanek iz predhodne
romanske faze cerkvenega objekta. Oblika arhitekturnih elementov in nedvomne poznoantine najdbe (fragmenti poznoantine visee steklene svetilke, ostanki poznoantinega barvnega ometa) so potrdili, da gre za ostanke
antine cerkve. Ta odstopa od znailnosti kranske arhitekture akvilejskega
obmoja, pa pa ima analogije na vzhodni jadranski obali (otok Stipanska pri
olti v srednji Dalmaciji)19. Po naem vedenju gre za enega redkih primerov
v Sloveniji, da je bila zgrajena srednjeveka cerkev na temeljih predhodne
zgodnjekranske. Sistematinih arheolokih raziskav e ni bilo. Posameznih
osvetlitev, ne pa sistematinih raziskav, so bile delene tudi zgodnjekranske
najdbe v Istri (znotraj meja Slovenije). Zgodnjekranska razvojna faza dananje katedrale v Kopru/Capodistria (antina Insula Capritana ali Capris) je
16
17
18
19
Cigleneki, Modrijan, Milavec, Tonovcov grad. Naselbinski ostanki, str. 236-246.

Claudio Zaccaria, Tra Natisone e Isonzo. Aspetti amministrativi in et romana, v: Le valli
del Natisone e dellIsonzo tra Centroeuropa e Adriatico, ed./ur. Monica Chiab, Paola Maggi,
Chiara Magrini, Roma, Quasar, 2007, str. 129-144.
Slavko Cigleneki, Castra und Hhensiedlungen vom 3. bis 6. Jahrhundert in Slowenien,
v: Hhensiedlungen zwischen Antike und Mittelalter, ed./ur. Volker Bierbrauer, Heiko
Steuer, Berlin - New York, De Gruyter, 2008, str. 481-532: 511-524.
Dragan Boi, Slavko Cigleneki, Zenonov tremis in poznoantina utrdba Gradec pri
Veliki Strmici Der Tremissis des Kaisers Zeno und die sptantike Befestigung Gradec bei
Velika Strmica, v: Arheoloki vestnik, 46 (1995), str. 247-277; pregledno Cigleneki,
Frhchristliche Kirchenanlagen, str. 591-592. K arhitekturno podobno zasnovani cerkvi na
otoku Stipanska pri olti gl. Branka Migotti, Zusatz zur Datierung der auerstdtischen
frhchristlichen Architektur des breiteren salonitanischen Bereiches, v: Arheoloki vestnik,
43 (1992), str. 111-133 (113, sl. 2; 116); Ista, Tragovi starokranskih bazilika na
salonitanskom podruju izvan same Salone, v: Salonitansko-splitska crkva u prvom tisuljeu
kranske povijesti. Zbornik meunarodnoga znanstvenog skupa u povodu 1700. obljetnice
muenitva sv. Dujma Ecclesia Salonitana Spalatensis in primo millennio historiae
Christianae. Acta symposii internationalis in occasione MDCC anniversarii martyrii
s. Domnii, ed./ur. Josip Duki, Slavko Kovai, Ema Vii-Ljubi, Split, Crkva u svijetu,
Splitsko-makarska nadbiskupija, 2008, str. 351-416: 395-396; Pascale Chevalier, Ecclesiae
Dalmatiae. Salona II, Rome - Split, cole franaise - Arheoloki muzej, 1995 (Collection de
lcole franaise de Rome, 194/1-2), I, str. 262-263; II, Pl. XLIII, Nr. 6.
24
Rajko Brato
komajda poznana, medtem ko je bilo pri izkopavanju na mestu nekdanjega

kapucinskega samostana v mestnem jedru najdenih ve zgodnjekranskih
oljenk20. Ponovne objave so bile delene tudi drobne zgodnjekranske
najdbe iz kocjanskih jam (oljenke, ena med njimi z judovskim simbolom,
ostanki bronastega kristograma). Brez primerne objave ostaja zgodnjekranski sarkofag z grkim napisom iz Solkana pri Novi Gorici, ki je bil prineen
iz Akvileje21.
Zgodnjekranske raziskave v Emoni in na njenem upravnem obmoju
(predvsem Gorenjska in zahodna Dolenjska) niso prinesle odkritij novih
zgodnjekranskih cerkva ali predmetov, pa pa nove analize e pred tem znanih najdi, ki so pomembno obogatile njihovo poznavanje. Za poznavanje
zgodnjekranskega sredia v Emoni sta poleg temeljne objave iz leta 198322
pomembni dve tudiji zgodnjekranskih talnih mozaikov z donatorskimi
napisi, ki sta zajeli veliko obmoje (v prvem primeru celotno Italijo ter Norik
in Dalmacijo, v drugem provinco Venetia et Histria (z upotevanjem Norika).
Prva tudija je postavila emonski primer (en gradbeni napis v portiku ter 11
donatorskih napisov v baptisteriju in portiku) v kontekst drubene zgradbe
20
21
22
K zgodnjekranski razvojni fazi katedrale v Kopru gl. Matej upani, Inter utrumque tuta,
v: Prispevki k zgodovini Kopra Contributi per la storia di Capodistria, ed./ur. Mitja Gutin,
Ljubljana - Koper, Pokrajinski muzej, 1989, str. 15-20 (17, t. 4). O najdbah na podroju
nekdanjega kapucinskega vrta Radovan Cunja, Poznorimski in zgodnjesrednjeveki Koper
Capodistria tardoromana e altomedievale. Lo scavo archeologico nellex orto dei cappuccini negli
anni 1986-1987 alla luce dei reperti dal V al IX secolo d.C., Koper-Capodistria, Zgodovinsko
drutvo za juno Primorsko, 1996, str. 102-108, 166-170, tab. 18 (s tremi ohranjenimi
kranskimi oljenkami), tab. 19-20 (fragmenti 28 oljenk); Polona Bitenc, Timotej Knific,
Od Rimljanov do Slovanov. Predmeti, Ljubljana, Narodni muzej Slovenije, 2001, str. 34-35
(sl. 92).
Zgodnjekranske najdbe iz kocjanskih jam (bronast kristogram s premerom 8,5 cm;
oljenke s kranskimi simboli [dve ohranjeni v celoti, dve v fragmentih, poleg njih tevilni
odlomki drugih oljenk] in ena dobro ohranjena oljenka z judovsko menoro) kaejo na to,
da so bili kocjanskih jamah poleg bivalnih tudi sakralni prostori. Gl. Brato, Cigleneki,
Lodierna Slovenia, str. 522-524; Grazia Bravar, Bronzi romani dei Civici Musei di Storia ed
Arte di Trieste, v: Antichit Altoadriatiche, 51 (2002), str. 481-509 (496, 498 sl. 23:
bronasti kristogram). K oljenki z upodobitvijo judovskega svenika (menora) iz kocjanskih
jam nazadnje Marzia Vidulli Torlo, Lucerna ebraica, v: Cromazio di Aquileia, str. 168
(IV.22: fotografija oljenke), 173 (razlaga). Besedilo napisa na sarkofagu akvilejskega izvora
je bilo transkribirano in objavljeno v: Mittheilungen der Central-Kommission fr Erforschung
und Erhaltung der Kunstdenkmler, Neue Folge VI, Wien, Braumller, 1880, str. 122.
Ponatis te objave v: Die Katholische Kirche unserer Zeit und ihre Diener in Wort und Bild, II,
Deutschland, die Schweiz, Luxemburg, sterreich-Ungarn, Wien - Berlin - Munchen, Verlag
der Leo-Gesellschaft, 1900, str. 329.
Ljudmila Plesniar-Gec (in sodelavci Jaroslav ael, Irena Sivec, Iva Mikl-Curk, Peter
Kos), Starokranski center v Emoni Old Christian Center in Emona, Ljubljana, Narodni
muzej, 1983. Gl. tudi Jaroslav ael, Opera selecta, Ljubljana, Narodni muzej, 1992,
str. 783-794 (Inscriptions on the Mosaic Floor in the Baptismal Chapel and Church Portico in
Emona).
in finanne zmogljivosti kranske skupnosti, osvetlila je imenski, jezikovni,

etnini in poklicni vidik donatorjev v kontekstu kranskih verskih skupnosti, obenem je opozorila na razlike in podobnosti v primerjavi z drugimi
skupnostmi, ki so razpoznavne samo pri obravnavi velikega tevila napisov
ob upotevanju velikega ozemlja23. V drugi tudiji je poudarek na pravnem
in spominskem vidiku napisov, s katerimi so dobili donatorji po smrti svoje
mesto v spominu kranske skupnosti24. Od emonskega kranskega sredia
se je ohranil le njegov del, zato so bila v posameznih prispevkih po pravici
naeta vpraanja zgradbe celotnega cerkvenega sredia, ki ga je verjetno
sestavljala dvojna cerkev. Na to monost kae tudi nova analiza talnih mozaikov25. Sporna ostaja interpretacija druge domnevno cerkvene stavbe, rotunde
z blijimi objekti (dva pilastra, majhen ovalni bazen) na robu emonskega
foruma, kjer naj bi imela sredie verska skupnost v drugi polovici 5. stoletja26. Med kranskimi najdbami iz Emone, ki so bile delene novih objav
in komentarjev, naj navedemo nagrobni napis (edini, ki se je ohranil) ter
ogledalo s kriem z zaetka 5. st., ki je bilo najdeno v severni emonski nekropoli27.
Na Gorenjskem sta bili deleni dodatnih raziskav dve e pred tem poznani
cerkvi. V strateko pomembni naselbini Kranj (Carnium, kot poznoantino civitas jo omenja Geograf iz Ravene) je bil e 1972 odkrit oktogonalni
baptisterij, v letu 1984 pa njemu pripadajoa (verjetno) triladijska cerkev iz
6. st. (ok. 20 x 12 m). Kompleks je le deloma raziskan, znanstvena objava
23
24
25
26
27
Jean-Pierre Caillet, L'vergtisme monumental chrtien en Italie et ses marges, Paris - Roma,
cole franaise de Rome, 1993 (Collection de lcole franaise de Rome, 175), str. 370-379,
397-465. Z upotevanjem te tudije Brato, Cigleneki, Lodierna Slovenia, str. 512-517.
Alfons Zettler, Offerenteninschriften auf den frhchristlichen Mosaikfubden Venetiens und
Istriens, Berlin - New York, de Gruyter, 2001, str. 1-11, 38-69, 108-110, 218-221.
Brato, Doppelkirchen, str. 134; Glaser, Frhes Christentum, str. 83-85 (s predlogom
rekonstrukcije tlorisa celotnega kofijskega sredia); Franz Glaser, Frhchristliche Kirchen
an Bischofssitzen, in Pilgerheiligtmern und in befestigten Hhensiedlungen, v: Frhe Kirchen,
str. 878-880; Bojan Djuri, I primi mosaici paleocristiani di Emona (Venetia e Histria) e la
loro officina, v: La mosaique grco-romaine IX, I, ed. Hlne Morlier, Christophe Bailly,
Michle Tahri, Dominique Janneteau, Rome, cole franaise de Rome, 2005 (Collection
de lcole franaise de Rome, 352), str. 663-676. Po avtorjevi domnevi (zlasti 674) naj bi
bil portik juno od baptisterija e sestavni del cerkvene ladje.
Ljudmila Plesniar, Emona v pozni antiki v lui arhitekture, v: Arheoloki vestnik,
48 (1997), str. 359-370. Njeno razlago je zavrnil Cigleneki, Monumenti del primo
cristianesimo, str. 440-441. K obema pilastroma gl. Bitenc, Knific, Od Rimljanov do
Slovanov, str. 33-34 (t. 89).
O domnevno kranskem napisu Marjeta ael Kos, The Roman Inscriptions in the National
Museum of Slovenia, Ljubljana, Narodni muzej Slovenije, 1997, t. 76 (str. 251-253). O
ogledalu Bitenc, Knific, Od Rimljanov do Slovanov, str. 18 (t. 29); Knific, v: Cromazio
di Aquileia, str. 456 (X.13), 465.
26
Rajko Brato
pa je v pripravi28. Najdba poroila o arheolokih odkritjih s konca 19. st. s

skico mozaika z oznako pedature v Lescah na Gorenjskem kae na obstoj zgodnjekranske cerkve v ravninski naselbini, ki je bila pokrita s talnimi mozaiki
z napisi donatorjev. Zaradi velikih sprememb v poselitvi tega prostora, ki so
nastopile v drugi polovici 5. st., je upravieno datiranje te nepoznane stavbe
najkasneje v prvo polovico 5. st.29 Podobna primera fragmentarno ohranjenih
poznoantinih mozaikov, vendar brez napisov z omembo pedature, sta poznana iz martnega v Tuhinju in iz Krievske vasi pri Moravah na vzhodnem
Gorenjskem30. Najdia arheoloko niso raziskana. Ker se cerkve z mozainim tlakom ali celo donatorskimi napisi pojavljajo v urbanih naselbinah, v
podeelskih naselbinah pa v redkih primerih, ko so te leale v bliini urbanih
centrov (na primer kocjan ob Soi v bliini Akvileje), prinaajo trije navedeni primeri nov pogled na irjenje kranstva in razvoj kranske arhitekture.
Izgradnja cerkva s talnimi mozaiki je bila draja, tako da bi kazala na obstoj
dovolj premonega kranskega prebivalstva tudi na podeelju. V literarnem
izroilu dajejo v iri regiji oporo za to predstavo Hieronimove omembe svojih
starev, sorodnikov in mladostnih vrstnikov, ki so spadali med pokristjanjeno
podeelsko nije plemstvo31.
Raziskave zgodnjekranske cerkve v viinski utrjeni naselbini na Ajdni nad
Potoki (5. in 6. st.), ki je med vsemi na Slovenskem najvije lege (1048 m), so v
zadnjih dveh desetletjih (zlasti 2003-2004) prinesle dopolnilna spoznanja o kronologiji in razvoju cerkvenega kompleksa ter nove drobne najdbe, vendar pa ob
ve poljudnih pregledih e nimamo znanstvene monografske obravnave najdia32.
28
29
30
31
32
Milan Sagadin, Najstareja cerkvena stavba v Kranju, v: Pod zvonom sv. Kancijana, Kranj,
upnijski urad, 1991, str. 31-44 (zlasti 42, tab. 6); kratko Cigleneki, Frhchristliche
Kirchenanlagen, str. 588-589; Brato (Knific), Cristianesimo, str. 129. V pripravi:
Milan Sagadin, Od Karnija do Kranja: arheoloki podatki o razvoju poselitve v antinem in
zgodnjesrednjevekem obdobju, Ljubljana 2008 (disertacija Univerze v Ljubljani).
Dragan Boi, O zakladu poznorimskih novcev v Slatni pod Dobro in o zgodnjekranskih
mozaikih v Lescah, v: Radovljiki zbornik 1995, Radovljica, Obina Radovljica, 1995,
str. 38-64 (zlasti 44-49, 56-57). Kratko Brato, Cigleneki, Lodierna Slovenia,
str. 521-522; Cigleneki, Frhchristliche Kirchenanlagen, str. 584.
Boi, O zakladu, str. 47-48, 57.
Stefan Rebenich, Hieronymus und sein Kreis. Prosopographische und sozialgeschichtliche
Untersuchung, Stuttgart, F. Steiner Verlag, 1992, str. 21-51; Alfons Frst, Hieronymus.
Askese und Wissenschaft in der Sptantike, Freiburg - Basel - Wien, Herder, 2003, str. 145.
Milan Sagadin, Jerneja Bati, Ajdna nad Potoki, Ljubljana, Ministrstvo za kulturo, Uprava
Republike Slovenije za kulturno dediino, 1997 (poljudna predstavitev najdia). O
malih najdbah Bitenc, Knific, Od Rimljanov do Slovanov, str. 44-45 (t. 120); Verena
Vidrih-Perko, Milan Sagadin, Gorenjska v antiki, v: Kamniki zbornik, 17 (2004),
str. 207-224; Verena Vidrih-Perko, elezna nit: sprehod skozi arheoloko preteklost
Gorenjske, Kranj, Gorenjski muzej, 2011, str. 38. Prim. tudi Glaser, Frhes Christentum,
str. 85-86 (s predlogom rekonstrukcije cerkve); Cigleneki, Frhchristliche Kirchenanlagen,
str. 587-588; Cigleneki, Zur Chronologie, str. 298; tabela 58, sl. 2.
Noricum mediterraneum - Na ozemlju province Noricum mediterraneum

(gre za mesti Celeia in Poetovio s pripadajoim teritorijem) sta bili v zadnjih
dveh desetletjih odkriti dve novi cerkvi, obenem pa so e poznane cerkve z
dopolnilnimi tudijami dobile bolj jasno podobo. V Celju je bil slabo stoletje
po odkritju zgodnjekranske cerkve (konec 19. st.) iz zgodnjega 5. st. odkrit
baptisterij z oktogonalnim krstnim bazenom, nad katerim je bil zelo verjetno
kot v primeru Emone razpet baldahin33. Drugae kot v emonskem primeru
tlak ni bil pokrit z donatorskimi napisi, pa pa z marmornimi ploami. Ker
je od zgodnjekranske cerkve oddaljen okrog 100 metrov, od njene vzdolne
osi pa vsaj 30 m, zelo verjetno ni pripadal tej cerkvi, temve neki drugi, ki
v gosto pozidanem mestnem srediu ni bila odkrita. Ta neodkrita hipotetina cerkev bi skupaj z baptisterijem in (bolj oddaljeno poznano) cerkvijo
sestavljala kofijsko sredie34. Donatorski mozaini napisi (v celoti 13, s 26
sporoenimi imeni) omogoajo v e vejem obsegu kot v primeru Emone (le
12 imen) vpogled v celejansko kransko skupnost v zgodnjem 5. st.: v njej
nastopa ena senatorska druina (sicer najnijega ranga) in en pripadnik sirskega porekla s semitskim imenom35. Zgoden propad cerkvenega sredia v severovzhodnem delu mestnega areala, najpozneje sredi 5. st., odpira vpraanje
obstoja kranske skupnosti po tem asu. Najdbe dveh velikih kristogramov
(s premerom okrog 25 cm), ki sta bila sestavni del svetilk, nato pa ostankov e
treh kristogramov na teko dostopni vzpetini Vipota nekaj kilometrov juno
od mesta, kaejo na monost umika te skupnosti ali vsaj njenega dela v teko
dostopno okolico mesta. Utrjena naselbina na vrhu vzpetine je arheoloko
deloma raziskana36.
33
34
35
36
Alenka Vogrin, Arheoloko najdie Kreuh, v: Celeia antiqua, razstavni katalog, Celje, Zavod
za varstvo naravne in kulturne dediine, 1991, str. 15-29; Irena Lazar, Celeia, v: The
Autonomous Towns of Noricum and Pannonia: Noricum Die autonomen Stdte in Noricum
und Pannonien: Noricum, ed./ur. Marjeta ael Kos, Peter Scherrer, Ljubljana, Narodni
muzej Slovenije, 2002, str. 71-101, zlasti 95-96, sl. 34-35.
K vpraanju cerkvenega sredia v Celeji prim. Brato, Doppelkirchen, str. 134; Glaser,
Frhes Christentum, str. 67 (po njegovem mnenju bi se lahko na obmoju med odkrito
cerkvijo in krstilnico nahajali kofijska cerkev, kofijska rezidenca ali hospicij).
Caillet, Lvergtisme monumental, str. 356-370, 458-463; Brato, Cigleneki, Lodierna
Slovenia, str. 517-521; Zettler, Offerenteninschriften, str. 186-188. Prim. tudi Glaser,
Frhes Christentum, str. 65-67 (predlog rekonstrukcije cerkve in mozainega tlaka).
Slavko Cigleneki, Zgodnjekranske najdbe z Vipote nad Peovnikom, v: Arheoloki
vestnik, 44 (1993), str. 213-221; Cigleneki, Frhchristliche Kirchen in Slowenien, str. 1213 (z objavo fragmentov in predlogom rekonstrukcije e dveh drugih kristogramov). Kratka
predstavitev: Glaser, Frhes Christentum, str. 68; Rajko Brato, Cristogramma in bronzo
di Vipota, v: Patriarchi. Quindici secoli di civilt fra lAdriatico e lEuropa Centrale, katalog
razstave (Aquileia - Cividale), ed./ur. Sergio Tavano, Giuseppe Bergamini, Milano, Skira,
2000, str. 83-84; Cigleneki, v: Bitenc, Knific, Od Rimljanov do Slovanov, str. 18-20,
sl. 30-31; Giuseppe Cuscito, Bronzi paleocristiani di Aquileia, v: Antichit Altoadriatiche,
51 (2002), str. 379-414: 392-393; Timotej Knific, Cristogramma; Cristogramma con delfini;
28
Rajko Brato
Poznavanje cerkvenih kompleksov v viinskih naselbinah na obmoju

Celeje, na Rifniku (11 km vzhodno od Celeje) in na Ajdovskem gradcu pri
Vranjem (po rimskih cestah ve kot 30 km juno od Celeje), ki sta bila raziskana v sedemdesetih letih 20. st.37, je obogateno z eno pomembno najdbo
in ve dodatnimi analizami. Na Rifniku je bila okrog osemdeset metrov severozahodno od cerkve na vrhu vzpetine odkrita manja cerkev z apsido (okrog
10,5 x 6,5 m), katere namembnost ni poznana. Nekateri raziskovalci so izrazili
domnevo, da gre za arijanki verski objekt, ki naj bi sluil potrebam majhne
barbarske (gotske in nato langobardske) posadke v naselbini38. Skromne najdbe ne omogoajo zanesljivega odgovora na to vpraanje, medtem ko soasni
literarni viri izrecno poroajo, da Langobardi v asu naselitve na tem ozemlju
(okrog 546 ali malo kasneje) niso bili arijanci, temve pravoverni katoliki(!)39.
Poznavanje cerkvenega kompleksa in naselbine na Vranju je dopolnila analiza
37
38
39
Cristogramma per asta, v: Cromazio di Aquileia, str. 456 (X.10-13), 464-465 (X.10-12). O
poznoantini naselbini na Vipoti Slavko Cigleneki, Darja Pirkmajer, Zatoie poslednjih
Celejanov na Vipoti, v: Arheoloki vestnik, 38 (1987), str. 217-236.
Temeljni objavi: Lojze Bolta, Rifnik pri entjurju. Poznoantina naselbina in grobie, Ljubljana,
Narodni muzej, 1981; Vranje pri Sevnici. Starokranske cerkve na Ajdovskem gradcu Vranje
bei Sevnica. Frhchristliche Kirchenanlagen auf dem Ajdovski Gradec, ed./ur. Peter Petru, Thilo
Ulbert, Ljubljana, Narodni muzej, 1975. K poselitvi in cestnim povezavam na tem podroju
gl. Slavko Cigleneki, Zum Problem sptrmischer militrischer Befestigungen im sdlichen Teil
von Noricum mediterraneum, v: Schild von Steier, 20 (2007), str. 317-328: 319.
Darja Pirkmajer, Rifnik. Arheoloko najdie. Vodnik Archologischer Fundort. Fhrer, Celje,
Pokrajinski muzej, 1994, str. 48, 52-53; Glaser, Frhes Christentum, str. 70-72 (predlog
rekonstrukcije osrednje cerkve na vrhu vzpetine); Volker Bierbrauer, Rifnik, v: Reallexikon
der Germanischen Altertumskunde, XXIV, Berlin, W. de Gruyter, 2003, str. 613-619.
Mnenje, da gre verjetno za arijanski cerkveni objekt, sta izrazila Pirkmajer, Rifnik, str. 48,
ter na ve mestih Franz Glaser, Katholiken und Arianer, v: 1000 Jahre Ostarrchi. Seine
christliche Vorgeschichte. Mission und Glaube im Austausch zwischen Orient und Okzident,
Innsbruck - Wien, Tyrolia, 1997 (Pro Oriente, 19), str. 70-87 (74 in 81); Isti, I Goti e
larianesimo nei territori alpini, v: Roma e i barbari. La nascita di un nuovo mondo, razstavni
katalog, ed./ur. Jean-Jacques Aillagon (s sodelavci), Venezia - Milano, Palazzo Grassi - Skira,
2008, str. 385-387, 627-628; Isti, Testimonianze cristiane del Norico, v: Cromazio di Aquileia,
str. 434-439: 435-436; Isti, Kontinuitt und Diskontinuitt des Christentums im Alpenraum,
v: Christianisierung Europas. Entstehung, Entwicklung und Konsolidierung im archologischen
Befund, ed./ur. Orsolya Heinrich-Tamska, Niklot Krohn, Sebastian Ristow, Regensburg,
Schnell & Steiner, 2012, str. 121-140 (128-130, z upotavanjem analognih primerov kot so
Lavant in Oberlienz na Tirolskem in Duel na Korokem). K vpraanju vloge posameznih
cerkva v naselbinah, kjer je bilo ve cerkvenih objektov, prim. Rajko Brato, Die Beziehungen
zwischen den ethnischen und konfessionellen Gruppen (Katholiken, Arianer, Heiden) im
Ostalpen- und Mitteldonauraum im Lichte der schriftlichen Quellen, v: Probleme der frhen
Merowingerzeit im Mitteldonauraum, ed./ur. Jaroslav Tejral, Brno, Archologisches Institut
der Akademie der Wissenschaften der Tschechischen Republik, 2002, str. 73-98: 85-89.
Procopius, Bellum Gothicum 3(7), 34, 24 poroa o langobardskem poslanstvu na
bizantinski dvor leta 549, ki je Justinijanu zagotavljalo, da so Langobardi (v nasprotju z
arijanskimi Gepidi) pravoverni katoliki kristjani.
keramike, ki je omogoila bolj zanesljiv vpogled v vlogo posameznih objektov v

naselbini (gospodarski, bivalni, upravni)40. V primeru treh cerkva na obmoju
Celeje, v naselbinah Gradec pri Prapretnem (severno od Vranja) in Vranja pe pri
Lipnem dolu na Kozjanskem ter Granica pri Teru v zgornjem poreju Savinje,
je na najdiu razpoznaven tloris cerkve, sam objekt pa e ni bil izkopan41. V
poznoantini naselbini Tinje pri usmu nedale od Vranja in Prapretnega v
nasprotju s priakovanjem ni bila zanesljivo identificirana zgodnjekranska
cerkev, eprav na to monost kae obstoj kranske nekropole v neposredni
bliini ene izmed stavb42. K posameznim kranskim najdbam s tega obmoja
spada tudi upodobitev oranta s Svetih gora nad Sotlo, pri emer sta bili primerljivi upodobitvi odkriti tudi na Gradcu pri Prapretnem in na Ajdni43.
V primerjavi z Emono in Celejo ostaja podoba zgodnjekranske Petovione
(Ptuj) dokaj nejasna. Ob domnevno petih cerkvah na mestnem arealu na obeh
bregovih Drave, od katerih posamezne niso zanesljivo potrjene44, je pomembna najdba talnega mozaika ter ostankov cerkvene opreme (stebriki, oltarna
pregraja) na vzpetini Panorama na severnem bregu Drave iz leta 1983. Najdbe
zanesljivo dokazujejo obstoj cerkve iz zgodnjega 5. st. na tem mestu, talni
mozaiki pa so glede na ornamentiko in nain izdelave podobni onim v akvilejskih cerkvah iz tega asa in v predevfrazijevi baziliki v Poreu45. Med petovionskimi zgodnjekranskimi najdbami sta bila delena novih obravnav tudi
dva svenika iz Rogoznice pri Ptuju, ki ostajata e naprej tipoloka posebnost46.
40
41
42
43
44
45
46
Timotej Knific, Vranje near Sevnica: A Late Roman Settlement in the Light of Certain Pottery
Finds, v: Arheoloki vestnik, 45 (1994), str. 211-237.
Cigleneki, Frhchristliche Kirchenanlagen, str. 581; Isti, Frhchristliche Kirchen,
str. 14-15. O poznoantini naselbini Vranja pe pri Lipnem dolu Slavko Cigleneki, Plis
Norikn. Poznoantine viinske utrdbe med Celjem in Breicami, Podsreda, Zavod Spominski
park Trebe, 1992, str. 53-55; Isti, Castra, str. 498-499.
Isti, Tinje nad Loko pri usmu. Poznoantina in zgodnjesrednjeveka naselbina Tinje
oberhalb von Loka pri usmu. Sptantike und frhmittelalterliche Siedlung, Ljubljana,
Zaloba ZRC, ZRC SAZU, 2000, str. 146-153 (150, stavba t. 8).
Isti, Zgodnje upodobitve orantov v Sloveniji, v: Vita artis perennis Ob osemdesetletnici akademika
Emilijana Cevca, ed./ur. Alenka Klemenc, Ljubljana, ZRC, ZRC SAZU, 2000, str. 127-136.
Prim. Brato, Cigleneki, Lodierna Slovenia, str. 508-509; Cigleneki, Frhchristliche
Kirchenanlagen, str. 583.
Ivan Tuek, Die frhchristliche Basilika in Ptuj auf Panorama, v: Acta XIII congressus
internationalis archaeologiae christianae, ed./ur. Nenad Cambi, Emilio Marin, III, Citt
del Vaticano - Split, Pontificio Istituto di Archeologia Cristiana - Arheoloki muzej, 1998,
str. 737-742; Knific, Sagadin, Pismo brez pisave Carta sine litteris, str. 15-17.
Endre Tth, Et lux perpetua luceat ei, v: Rmisches sterreich, 17-18 (1989-1990),
str. 261-279; Cuscito, Bronzi paleocristiani, str. 389-392 (po njegovem mnenju gre za
votivni dar za cerkev, ki je bila posveena muencem, in ne za grob katerega od uglednih
vernikov); Manuela Laubenberger, Candeliere a una luce; Candeliere a due luci, v: Cromazio
di Aquileia, str. 458, sl. X.18-19; 466 (razlaga).
30
Rajko Brato
Savia - Na ozemlju panonske province Savije, ki je od slovenskega ozemlja

zajemala Dolenjsko z Belo Krajino, se je tevilo zgodnjekranskih najdi
precej povealo, vendar je le za eno med njimi izla temeljna znanstvena
monografija. V upravnem srediu tega ozemlja, Neviodunu, niso bili odkriti
ostanki kranske arhitekture, pa pa je iz asa starejih izkopavanj poznan le
en predmet s kransko simboliko (fibula s kristogramom)47. Na zahodnem
Dolenjskem je bila v letih 1982-1983 raziskana cerkev znotraj vojake utrdbe
Korinjski hrib nad Velikim Korinjem (preprosta cerkev z apsido doline 15 m
s kasneje dodanim baptisterijem in narteksom). V pripravi je monografska
objava najdia48. Na terenu jasno razpoznavna cerkev na Limberku nad Malo
Rano (v zrani rti manj kot 10 km severozahodno od Korinjskega hriba), s
skoraj identinim tlorisom, e ni bila raziskana. Podoben tloris, vendar skromneje dimenzije, ima prav tako e neraziskana cerkev v utrdbi na Gradcu pri
Veliki Strmici, ki je bila z eno stranjo prislonjena na obzidje, Zenonov zlatnik
pa jo datira v pozno 5. st. Njena lega znotraj utrdbe spominja na kastele v
erdapu in na dalmatinskih otokih49. V skupino malih cerkva v utrdbah na
strateko izpostavljenih mestih spadata tudi manja cerkev na Gradcu nad
Mihovim (13,5 x 9,4 m, z apsido) in veja cerkev na Zidanem gabru nad
Mihovim na poboju Gorjancev (dolina 22 m)50. Nereeno ostaja vpraanje
obstoja cerkve na Gradiu pri Velikih Malencah (21,2 x 10,3 m), edine na
obravnavanem ozemlju, ki naj bi imela apsido obrnjeno proti zahodu(!), saj se
je celotna dokumentacija o izkopavanju med drugo svetovno vojno izgubila.
Obstaja upravien dvom, ali gre za cerkveno stavbo51. Med slabe raziskanimi
poznoantinimi utrjenimi naselbinami zaslui pozornost entjurski hrib nad
Triem (v dolini Mirne na Dolenjskem, okrog 7 km zrane rte severno od
Velike Strmice), kjer so bili e pred zaetkom izkopavanj odkriti zgodnjekranskih predmeti: zlat obesek s kriem, bronasta kadilnica jajne oblike ter
ploevinasta okova relikviarija s kransko simboliko in posvetilnim napi47
48
49
50
51
Knific, Sagadin, Pismo brez pisave Carta sine litteris, str. 71, t. 61.
Cigleneki, Frhchristliche Kirchenanlagen, str. 585-586; Isti, Zur Chronologie, str. 298300; tab. 57, sl. 3.
Boi, Cigleneki, Zenonov tremis, str. 249-250, 263, 268-269; Cigleneki, Castra,
str. 500-502; Slavko Cigleneki, Justinijanovo utvrivanje Ilirika (Justinians Fortification
of Illyricum), v: Archaeologia Adriatica, 3 (2009), str. 205-222: 211-218; Isti, Problem
odsotnosti cerkva v nekaterih poznoantinih kastelih Ilirika, v: Kai. Acta provinciae
ss. Redemptoris ordinis fratrum minorum in Croatia, 41-43 (2009-2011); Miscellanea
Emilio Marin sexagenario dicata, str. 673-688 (z dobro utemeljeno domnevo, da so naselbine
z delom civilnega prebivalstva druine vojakov in drugi civilisti v veini primerov imele
cerkev, medtem ko v vojakih postojankah, kjer so prebivali samo vojaki oddelki, cerkve v
tevilnih primerih manjkajo).
Cigleneki, Zgodnjekranske cerkve v Sloveniji, str. 160-161, 164-165 (t. 18-19).
Cigleneki, Frhchristliche Kirchenanlagen, str. 585-587.
som52. K pomembnim odkritjem iz zadnjih let moramo priteti tudi ostanke

zgodnjekranske arhitekture v rnomlju v Beli krajini. Med zaitnimi deli
v tamkajnji cerkvi Sv. Duha so bili odkriti ostanki arhitekture z mozaikom s
konca 4. ali zaetka 5. st. Ostanki arhitekture spominjajo na rimske terme, ki
naj bi bile preoblikovane v zgodnjekransko cerkev. Ta spada v prvo obdobje
razcveta cerkvene arhitekture okrog leta 400 ali v zgodnjem 5. st., propadla
pa je verjetno ob koncu 6. st.53
V razdobju 1975-1979 je bilo raziskano zgodnjekransko sredie v poznoantini naselbini Kuar pri Podzemlju v Beli krajini z dvojno cerkvijo znatnih
dimenzij (manja 21,5 x 8 m, veja 24,8 x 10 m, obe s klopjo za duhovino),
(domnevnim) baptisterijem in hio za klerike. Po ve delnih objavah je izla
monografija o najdiu s temeljno objavo cerkvenega kompleksa in tudijo o
zgodnjekranski sakralni arhitekturi obravnavanega prostora54. Gre za objavo
najdia, ki je po pomenu primerljivo z cerkvenim srediem na Vranju in
na Tonovcovem gradu. Tamkajnja tudija o zgodnjekranski arhitekturi v
viinskih utrjenih naselbinah (S. Cigleneki) spada obenem s tudijo istega
avtorja o Tonovcovem gradu in tudijo Th. Ulberta v monografiji o Vranju
(1975) med temeljna besedila o razvoju zgodnjekranske arhitekture, ki so
bila objavljena v slovenski znanstveni publicistiki. Razlago cerkvenega kompleksa oteuje vrsta posebnosti. Glede na velikost cerkvenih objektov (spodnja
cerkev je najveja zgodnjekranska cerkev na ozemlju Slovenije; velika stavba
s hipokavstom v neposredni bliini, domnevno bivalie za klerike) in glede na
kronologijo (okvirno od 380 do 500) spada sredie v zgodnjo dobo vzpona
cerkvenega gradbenitva, glede na lego znotraj viinske utrdbe pa v poznejo
razvojno fazo. Identifikacija baptisterija ni zanesljiva. Odsotnost pripadajoe
naselbine odpira vpraanje, kakna je bila vloga cerkvenega sredia v odnosu
do blinje in ire okolice. Ob predpostavki, da je bil Kuar cerkveno sredie
geografsko in prometno zakljuenega obmoja Bele krajine, se postavlja vpraanje njegovega odnosa do okrog 10 km oddaljene velike poznoantine utrje52
53
54
Bitenc, Knific, Od Rimljanov do Slovanov, str. 19-20 (t. 33-35); Brato (Knific),
Cristianesimo antico, sl. 4-6, 8; Cigleneki, Castra, str. 504.
Phil Mason, Late Roman rnomelj and Bela Krajina, v: Arheoloki vestnik, 49 (1998),
str. 285-313 (zlasti 288-290; temeljna objava). Kratke predstavitve: Brato, Cigleneki,
Lodierna Slovenia, str. 522-523; Cigleneki, Frhchristliche Kirchenanlagen, str. 584; Phil
Mason, Bela krajina v prazgodovini in rimskem obdobju, v: rnomaljski zbornik, ed./ur.
Janez Weiss, rnomelj, Obina, 2008, str. 17-53 (35 in 42); Isti, Arheoloka podoba
rnomlja, prav tam, str. 49-70 (54-58; 65-67), z mnenjem, da je cerkev obstajala do okrog
leta 600, ko je bila pogana.
Dular, Cigleneki, Dular, Kuar, zlasti str. 134-190 (Slavko Cigleneki, Izvrednotenje
cerkvenega kompleksa). Kraje predstavitve: Glaser, Frhes Christentum, str. 79-81
(z rekonstrukcijo obeh cerkva); Cigleneki, Frhchristliche Kirchenanlagen, str. 588-590;
Cigleneki, Zur Chronologie, str. 298.
32
Rajko Brato
ne naselbine v rnomlju (300 x 200 m), kjer je bila odkrita manja cerkev iz
okvirno istega obdobja55.
Sinteza in odprta vpraanja - Rezultat starejih raziskav in tistih, ki so bile
opravljene v zadnjih dveh desetletjih, je sorazmerno veliko zgodnjekranskih
cerkva, ki dosee tevilo tirideset, nahajajo pa se na petindvajsetih najdiih
(slika 2). Vendar je pri tem doseku treba upotevati, da je trinajst cerkva samo
ugotovljenih ali le razpoznavnih na terenu, ne pa raziskanih56. Za nekatere
cerkve, ki so bile raziskane v starejih obdobjih, je arheoloka dokumentacija
pomanjkljiva ali celo izgubljena (Velike Malence). Precej najdb je poznanih
le iz krajih poroil in delnih objav. Le za pet pomembnih najdi obstajajo monografske znanstvene objave, ki si sledijo v naslednjem kronolokem
zaporedju: Vranje (1975), Rifnik (1981), Emona (1983), Kuar (1994) in
Tonovcov grad (2011).
Prvo obdobje vzpona kranske arhitekture pade v drugo polovico 4. in
prvo polovico 5. st., ko so bile zgrajene cerkve v mestnih naselbinah (Poetovio,
Emona, Celeia) ter v posameznih podeelskih naselbinah (Lesce, martno v
Tuhinju, Krievska vas, rnomelj, v vseh primerih z mozaiki) in v posameznih
utrjenih viinskih naselbinah (Kuar). Drugo obdobje (okvirno 480-600) je
nastopilo po velikih spremembah naselbinske podobe v 5. st. tevilne viinske
utrjene naselbine in nekatere vojake postojanke so dobile praviloma skromne
cerkvene objekte, ki so bili v drugi gradbeni fazi v prvi polovici ali na sredini
6. st. poveani z dodatnimi prostori, marsikje so bili zgrajeni novi objekti.
Najkasneje na prehodu iz 6. v 7. st. so zgodnjekranske cerkve propadle,
bodisi da so bile uniene (Vranje, rnomelj) bodisi da so bile opuene ali so
sluile drugemu namenu57.
Glavna vpraanja se nanaajo prav na zadnjo razvojno fazo. Naj jih navedemo. Vloga dvojnih cerkva (Vranje, Kuar in Tonovcov grad, kjer je bila dvojni
cerkvi dograjena e tretja, morda etrta pa se nakazuje med neraziskanimi
stavbami) ostaja v okviru sicernjih raziskav dvojnih cerkva. Tudi po novejih raziskavah okrog 60 odstotkov dvojnih cerkva (te so v tevilnih primerih
preve ohlapno definirane) ni predstavljalo sedea kofije, pa pa je imelo
55
56
57
Za razlago cerkvenega kompleksa temeljnega pomena Dular, Cigleneki, Dular, Kuar,

str. 179-190 (Slavko Cigleneki, Umestitev in poskus interpretacije zgodnjekranskega
sredia). Prim. Mason, Bela krajina, str. 36 in 42 (s hipotezo, da je imel rnomelj vlogo
upravnega sredia, medtem ko je bil Kuar cerkveno sredie regije).
Seznam cerkva, ki so le ugotovljene, vendar pa arheoloko e neraziskane: (I.) Venetia et
Histria (6): Koper (Capris), Kobarid (Tonovcov grad, domnevna etrta cerkev), Tabor pri
Kneaku, Lesce, martno v Tuhinjski dolini, Krievska vas pri Moravah. (II.) Noricum
mediterraneum (3): Ter (Granica), Prapretno (Gradec), Lipni dol (Vranja pe). (III.) Savia
(4): Mala Rana (Limberk), Velika Strmica (Gradec), entjurski hrib, rnomelj.
Dular, Cigleneki, Dular, Kuar, str. 171-179; Cigleneki, Zur Chronologie.
Slika 2 - Zgodnjekranske najdbe v Sloveniji. Prazni krogi oznaujejo cerkve iz prvega

obdobja vzpona cerkvenega gradbenitva (4. st. in prva polovica 5. st.), polni krogi pa cerkve
iz drugega obdobja (druga polovica 5. in 6. st.). e neraziskana in na karti neoznaena cerkev v
naselbini entjurski hrib nad Triem se nahaja okrog 7 km severno od najdia Velika Strmica
na Dolenjskem. Vir (z avtorjevim dovoljenjem): Cigleneki, Frhchristliche Kirchen, str. 11.
drugo funkcijo. Ta je v mnogih primerih teko razpoznavna, zato je treba

prouevati vsak primer zase. V najve primerih gre za lokalna verska sredia,
ki so v asu, ko je bila pripadnost kranstvu obvezna in so mnoino krevali otroke, opravljala vse temeljne naloge cerkvene organizacije. Med razlogi
za nastanek dvojnih cerkva velja upotevati tudi specifine potrebe klerikov,
liturgine razloge in veje tevilo vernikov58. S temi razlogi bi mogli pojasniti
gradnjo tretje (in hipotetine etrte) cerkve na Tonovcovem gradu. Verjetno je
klju za odgovor na temeljna vpraanja prav raziskava celotne naselbine, kjer
se prek ostankov arhitekture in drobnih najdb kaejo funkcije posameznih
objektov (primer Vranja). Obenem je potrebno upotevati iro okolico naselja z dvojno cerkvijo, ki je opravljalo vlogo centralnega kraja na lokalni ravni
(Tonovcov grad pri Kobaridu, Kuar pri Podzemlju v odnosu do rnomlja)59.
58
59
Duval, Caillet, La recherche sur les glises doubles, str. 35-37; Brato, Doppelkirchen,
str. 138-141.
Za Vranje gl. Knific, Vranje near Sevnica; Cigleneki, Modrijan, Milavec, Tonovcov
grad. Naselbinski ostanki, str. 235-246.
34
Rajko Brato
Pomenljivo je tudi dejstvo, da so bile v treh primerih srednjeveke cerkve

zgrajene na lokacijah predhodne antine cerkve (Kranj, Tabor pri Kneaku,
rnomelj). Gre za pojav, ki je znailen za razvoj v centralnih in zahodnih
Alpah, na obmoju vzhodnih Alp pa ni bil poznan ali pa je zelo redek. e
bodo nadaljnje arheoloke raziskave potrdile to dejstvo, bo nova ugotovitev
pomenila pomemben prispevek k vpraanju kontinuitete med antiko in srednjim vekom60.
Teje je oceniti pomen in zanesljivost v Sloveniji prvi uporabljene astroarheoloke metode, katere rezultati ostajajo v sedanjem stanju raziskav nujno
hipotetini. Gre za doloitev astronomskega pomena orientacij posameznih
cerkva, pri emer naj bi njihovo odstopanje od vzhodno-zahodne usmeritve
ustrezalo doloenemu cerkvenemu prazniku. V primeru june cerkve na
Tonovcovem gradu s srede 6. st. naj bi njena orientacija ustrezala prazniku
Marijinega oienja (svenici, 2. februarja), ki so ga na ta dan praznovali v
Konstantinoplu v Justinijanovi dobi61. Verjetnost posameznega primera bi
lahko potrdila ali ovrgla raziskava, ki bi zajela veliko tevilo cerkva iz tega
obdobja (na primer cerkve iz Justinijanove dobe na obmoju Jadrana in njegovega zaledja). V primeru navedene cerkve velja vsekakor upotevati dejstvo,
da so se morali graditelji prilagajati pogojem prepadnega skalnega masiva, ki
je dopual zelo malo manevrskega prostora.
Zgodovinske raziskave
Raziskave s podroja zgodovine kranstva v pozni antiki so v Sloveniji v
zadnjih dveh desetletjih zajele ve pomembnih tem, od zaetkov v 3. st. in
zadnjega velikega preganjanja kristjanov v zaetku 4. st. do propada antine
cerkvene organizacije in zatona kranstva v poznem 6. st. Pri tem je treba
60
61
Rajko Brato, Gli inizi delletnogenesi slovena. Fatti, tesi e ipotesi relativi al periodo di
transizione dellet antica al medioevo nel territorio situato tra lAdriatico e il Danubio,
v: Tilatti, La cristianizzazione degli Slavi, str. 145-188 (163-179, zlasti 175). Slovenska
objava: Zaetki slovenske etnogeneze. Dejstva, teze in hipoteze o prehodnem obdobju med
antiko in srednjim vekom v prostoru med Jadranom in Donavo, v: Goriki letnik, 30-31
(2003-2004), Zbornik prispevkov v poastitev 75-letnice prof. Sergia Tavana, str. 265-297
(277-289, zlasti 286). K vpraanju kontinuitete z vidika arheologije prim. Zvezdana
Modrijan, Continuity in Late Antiquity Slovenian fortified hilltop settlements, v: KeszthelyFenkpuszta im Kontext sptantiker Kontinuittsforschung zwischen Noricum und Moesia, ed./
ur. Orsolya Heinrich-Tamska, Budapest - Leipzig - Keszthely - Rahden Westf., Leidorf,
2011, str. 157-171 (v primeru Tonovcovega gradu kontinuiteta do srede 7. st., nato
nenasilna odselitev prebivalstva; na obmoju vzhodne Slovenije na viinskih naselbinah
okrog leta 800 kontakti med staroselci in Slovani, prav tako v visokogorskem svetu).
Cigleneki, Modrijan, Milavec, Tonovcov grad. Naselbinski ostanki, str. 247-255 (Saa
aval, Ivan prajc, Astronomska orientacija cerkva na Tonovcovem gradu).
upotevati, da je slovenski prostor za zgodovinsko raziskovanje bistveno premajhen (v antini dobi je obsegal priblino pol odstotka kranskega sveta),
poleg tega je bil razdeljen na ve provinc, zato so te raziskave nujno segale ez
njegov prostorski okvir. Vsi temeljni procesi v zgodovini kranstva so namre
zajeli bistveno veje ozemlje in so lahko razumljivi le v irem prostorskem
kontekstu. Ker gre za ozemlje na stiiu Italije in Ilirika, je bilo nujno vkljuevanje vejega ali manjega ozemlja v sosedstvu: na zahodni strani ozemlja
province Venetia et Histria ali kar celotne severne Italije, na drugih straneh pa
skoraj vse province Panonske dieceze ali Zahodnega Ilirika. Ob skromnem, pa
vendar opaenem in upotevanem prispevku malotevilnih slovenskih avtorjev
je velikega pomena dele tujih raziskovalcev. tevilne iniciative za raziskovanje
so izle iz vrste pomembnih obletnic v zgodovini kranstva v antiki in srednjem veku kot so bile: 1700-letnica zadnjega velikega preganjanja kristjanov
(303/304) in Galerijevega tolerannega edikta (311), 1600-letnica bitke pri
Frigidu (394) in smrti akvilejskega kofa Kromacija (408), tisoletnica prve
omembe Avstrije (996) ter pokristjanjenja Madarov in nastanka madarske
drave (1000).
Ohranjeni spisi petovinskega kofa Viktorina, prve velike osebnosti v
zgodovini kranstva na obmoju srednjega Podonavja, odpirajo zapletena
vpraanja njegovega izvora, izobrazbe, kronologije njegovih spisov, njegove
teologije, odnosa do rimske drave, poganstva in judovstva, njegovih zgodovinskih predstav in njegov vpliv na kasneja obdobja. Rekonstrukcija
avtentinega besedila Viktorinovega komentarja k Razodetju ter bolj precizna
opredelitev krajih spisov in fragmentov sta postali podlaga novih raziskav62.
Viktorin je iz komajda opaenega pisca postal pomemben prievalec svojega
asa63. Njegov pogled na as, v katerem je ivel, spominja na nazore stareje62
63
Nove izdaje Viktorinovih spisov s prevodi in komentarji: (1) Victorin de Poetovio, Sur
lApocalypse suivi du Fragment chronologique et de La construction du monde, introduction,
texte critique, traduction, commentaire et index par Martine Dulaey, Paris, Les ditions du
Cerf, 1997 (Sources Chrtiennes, 423; temeljna edicija). (2) Vittorino di Petovio, Opere,
ed./izd. Maria Veronese, Aquileia - Roma, Societ per la conservazione della Basilica di
Aquileia - Citt nuova, 2002 (Corpus Scriptorum Ecclesiae Aquileiensis, 2), str. 233-357.
(3) Viktorin Ptujski Victorinus Poetovionensis, Razlaga Razodetja In Apocalypsin
in drugi spisi, prevod, uvod in komentar Miran peli, Celje, Mohorjeva druba, 1999.
Martine Dulaey, Victorin de Poetovio premier exgte latin, I-II, Paris, Institut dtudes
augustiniennes, 1993 (Collection des tudes Augustiniennes, Srie Antiquit, 139-140;
temeljna monografija). Izbor novejih prispevkov zgodovinske vsebine: Rajko Brato, Il
cristianesimo aquileiese prima di Costantino fra Aquileia e Poetovio, Udine - Gorizia, Istituto
Pio Paschini - Istituto di storia sociale e religiosa, 1999, str. 267-354; Isti, Der Bischof
Victorinus und die Kirchengemeinde von Poetovio (2. Hlfte des 3. Jahrhunderts), v: Christentum
in Pannonien im ersten Jahrtausend, ed./ur. Rbert Mller, Zalaegerszeg, Zala Megyei
Mzeumok Igazgatsga, 2002 (Zalai Mzeum, 11), str. 7-20; Maria Veronese, Linflusso
di Vittorino di Petovio sugli scrittori Aquileiesi Vpliv Viktorina Ptujskega na oglejske pisce,
v: Mednarodni znanstveni simpozij ob 1700-letnici smrti sv. Viktorina Ptujskega. Zbornik
36
Rajko Brato
ga sodobnika Ciprijana iz Kartagine. O rimski dravi je imel slabo mnenje,

kljub Galienovemu tolerannemu ediktu (260), ki je obnovil razmere izpred
Decijevega in Valerijanovega preganjanja kristjanov64. Med vpraanji zgodovinske interpretacije, pri katerih se mnenja raziskovalcev razhajajo, velja
omeniti kronologijo Viktorina in nastanka njegovih spisov. Proti zgodnji
dataciji, da je Viktorinov komentar k Razodetju nastal okrog 260 pod vtisom
Valerijanovega preganjanja in da je kof umrl pred nastopom Dioklecijana
(M. Dulaey) govori Hieronimova nedvoumna uvrstitev petovionskega kofa v
kasneji (Dioklecijanov) as65. Njegov komentar vsebuje reminiscence na preteklo preganjanje (Decija in Valeriana). Viktorin je ivel in ustvarjal v asu, ko
je bilo preganjanje kranstva sicer ustavljeno, vendar pa e ni bila zajamena
verska svoboda, ki jo je prinesel ele Galerijev toleranni edikt 311.
Med historinimi temami iz zgodnjega 4. st. so bila v ospredju vpraanja
preganjanj kristjanov, ki so zajela razline vsebinske sklope: (1) ponovni pregled virov in kasnejega izroila ter ocena preganjanja za obmoje provinc
zahodnega Balkana ter srednjega in spodnjega Podonavja66; (2) muenci iz
province Dalmacije z bogatim hagiografskim izroilom ter epigrafskimi in
materialnimi potrditvami za Salono67; (3) hagiografsko izroilo z (manj te-
64
65
66
67
razprav, ed./ur. Slavko Krajnc, Ptuj, Minoritski samostan sv. Viktorina-Nadupnijski

urad sv. Jurija, 2003, str. 193-225; Giancarlo Pani, Chiesa, impero romano, e Anticristo
nel Commento allApocalisse di Vittorino di Petovio Cerkev, rimski imperij in Antikrist v
komentarju k Razodejtu Viktorina Ptujskega, prav tam, str. 227-255; Miran peli, Nekaj
potez teologije Viktorina Ptujskega, v: Ptujska upnijska cerkev sv. Jurija, ed./ur. Slavko
Krajnc, Ptuj, Minoritski samostan sv. Viktorina-upnija sv. Jurija, 1997, str. 31-37; Isti,
Vittorino da Poetovio, profeta diventato esegeta, v: Antonianum, 78 (2003), str. 685-691.
O tolerannem ediktu Rajko Brato, Forma e contenuto della toleranza religiosa dalleditto
di Gallieno alleditto di Galerio, v: Costantino prima e dopo Costantino Constantine before
and after Constantine, ed./ur. Giorgio Bonamente, Noel Lensky, Rita Lizzi Testa, Bari,
Edipuglia, 2012 (Studi sulla Tarda Antichit), str. 25-46; Isti, Odnos rimskega cesarstva
do kranstva v obdobju od Galienovega edikta (260) do Galerijevega edikta (311) (v tisku v
zborniku I. razreda Slovenske akademije znanosti in umetnosti).
Dulaey, Victorin de Poetovio, I, 12, z datiranjem Viktorinove smrti v as domnevnega
preganjanja cesarja Numerijana (284). To datiranje izpodbija Hieronymus, De viris
illustribus 74, ki postavlja Viktorina v as za kranskimi pisci v zadnjem obdobju vojakih
cesarjev, umrlimi med leti 268 in 283 (De viris illustribus 71-73) in pred pisci iz obdobja
tetrarhij (De viris illustribus 75-77), ki so umrli okrog leta 310.
Rajko Brato, Dioklecijanovo preganjanje kristjanov v provincah srednjega Podonavja in
zahodnega Balkana, v: Krajnc, Mednarodni znanstveni simpozij, str. 29-98. Dopolnjena
ital. verzija: Rajko Brato, Le persecuzioni dei cristiani nelle province danubiane e balcaniche
sotto Diocleziano, v: Quaderni Giuliani di Storia, 25 (2004), str. 261-342. Za spodnje
Podonavje Reinhardt Harreither, Hagiographische Quellen zu den Martyrern der Provinz
Scythia Minor, v: Krajnc, Mednarodni znanstveni simpozij, str. 99-132.
Duki, Kovai, Vii-Ljubi, Salonitnsko-splitska crkva. Med razlinimi prispevki s podroja
hagiologije, cerkvene zgodovine in arheologije tudi Rajko Brato, Le persecuzioni dei cristiani
nella Dalmazia romana sotto Diocleziano, str. 41-66. Deloma spremenjena slovenska verzija:
vilnimi) epigrafskimi potrditvami za Drugo Panonijo in Savijo68; (4) bogato

izroilo, epigrafski in materialni viri ter aenje muencev Kancijeve skupine v Akvileji69; (5) ponovna analiza celotnega izroila o muencu Justu iz
Tergesta70; (6) ponovna analiza izroila o muencu Florijanu iz Obrenega
Norika ter vpraanje razirjenosti njegovega aenja na obmoju severovzhodne Italije in v Sloveniji71. Konec preganjanj kristjanov z Galerijevim
tolerannim ediktom (311)72 pua odprto vpraanje kronologije Licinijevega
68
69
70
71
72
Preganjanje kristjanov v rimski provinci Dalmaciji v lui antinih virov in srednjevekega izroila,
v: Med Srednjo Evropo in Sredozemljem. Vojetov zbornik, ur. Sao Jere, Ljubljana, Zaloba
ZRC, ZRC SAZU, 2006, str. 327-346. Epigrafske portrditve aenja salonitanskih muencev
nazadnje v: Salona, IV, Inscriptions de Salone chrtienne IVe-VIIe sicles, ed. Nancy Gauthier,
Emilio Marin, Franoise Prevot (in sodelavci), Rome - Split, cole franaise de Rome Muse archologique, 2010, zlasti t. 70 (Antiochianus, Asterius, Gaianus), 71 in 462 (Domnio),
79 (Septimius), 96 (Anastasius). Prim. tudi Giuseppe Cuscito, Il cristianesimo nella Dalmazia e
nellAlpe-Adria tardoantiche, v: Storia religiosa di Croazia e Slovenia, ed./ur. Luciano Vaccaro,
Milano, Centro Ambrosiano 2008, str. 23-76 (s prikazom preganjanja kristjanov v Dalmaciji).
Damjanovi, 1700 godina Svetih srijemskih muenika. Med razlinimi prispevki s podroja
hagiologije, zgodovine in arheologije tudi Rajko Brato, Dioklecijanovo preganjanje
kristjanov v Noriku, str. 155-181.
Studi sancanzianesi in memoria di Mario Mirabella Roberti, ed./ur. Giuseppe Cuscito,
Trieste, Editreg, 2004 (Antichit Altoadriatiche, 57). Med zgodovinskimi in arheolokimi
prispevki tudi: Rajko Brato, I martiri Canziani e il ceto aristocratico nella persecuzione
dioclezianea, str. 109-137. Dvojezini (ital.-slov.) zbornik I santi Canziani. Nel XVII
centenario del loro martirio Sveti Kancijani. Ob 1700-letnici muenitva, ed./ur. Giovanni
Toplikar, Sergio Tavano, Ronchi dei Legionari, Consorzio Culturale del Monfalconese,
2005. Med prispevki tudi Rajko Brato, Storicit del Gruppo dei Canziani Zgodovinska
avtentinost Kancijeve muenike skupine, str. 128-191.
San Giusto e la tradizione martiriale tergestina, ed./ur. Giuseppe Cuscito, Trieste, Editreg,
2005 (Antichit Altoadriatiche, 60). Med prispevki tudi Rajko Brato, Il martirio per
annegamento nella persecuzione dioclezianea, str. 111-146. Nekoliko dopolnjena slovenska
verzija: Muenitva z utopitvijo v asu Dioklecijanovega preganjanja kristjanov, v: Studia
historica Slovenica (Mlinariev zbornik), 5 (2005), str. 47-75.
Bergamini, Geretti, San Floriano di Lorch. O hagiografskem izroilu o norikem muencu
in o njegovem aenju: Rajko Brato, Storicit di san Floriano. La tradizione agiografica e
le circostanze del suo martirio, str. 21-35; Ferdinand Reisinger, San Floriano di Lauriacum
e il perdurare della sua storia di santit, str. 45-55. O zgodovinski razlagi muenitva in
hagiografskem izroilu tudi prispevki v zborniku Der heilige Florian. Tradition und Botschaft,
ed./ur. Johannes Ebner, Monika Wrthinger, Linz, Dizesanarchiv, 2003. Med objavami
v slovenski znanstveni publicisti je pomemben prispevek: Reinhardt Harreither, Der
hl. Florian. Der einzig namentlich bekannte Martyrer in Noricum Ripense, v: Westillyricum
und Nordostitalien in der sptrmischen Zeit (Zahodni Ilirik in severovzhodna Italija v
poznorimski dobi), ed./ur. Rajko Brato, Ljubljana, Narodni muzej, 1996, str. 235-262.
Brato, Forma e contenuto; Janez Kranjc, Die religise Toleranz und die Glaubensfreiheit. Das
Beispiel des Edikts von Nicomedia und des Mailnder Edikts, v: Toleranz und Religionsfreiheit 3112011, Internationales Symposium an der Katholisch-Theologischen Fakultt der Karl-FranzensUniversitt Graz (14.-15. April 2011), ed./ur. Annelise Felber, Basilius J. Groen, Michaela
Sohn-Kronthaler, Hildesheim - Zrich - New York, Georg Olms Verlag, 2012, str. 57-75.
38
Rajko Brato
preganjanja kristjanov v spodnjem Podonavju: ali je ta bliskoviti povzpetnik

na cesarski prestol kot Galerijeva ekspozitura v vladarskem kolegiju preganjal
kristjane v asu od imenovanja za cesarja do Galerijevega edikta (november
308-konec aprila 311) ali v razdobju med prvo in drugo dravljansko vojno
med Konstantinom in Licinijem (316/7-324), ko je vladal traki diecezi.
Vlada cesarja Konstantina, igar oblast se je po zmagi v prvi vojni nad
Licinijem (316/7) razirila od Italije do meja Trakije, je omogoila hitreje irjenje kranstva in razvoj cerkvene organizacije, zgodovinske procese, ki so se
z obasnimi hitrimi vzponi in padci nadaljevali do konca 4. stoletja73. Najteje
vpraanje je bil vzpon arianizma v Iliriku in v bistveno manjem obsegu v
severovzhodni Italiji, ob tem pa tudi vzpon drugih heretinih gibanj (kot na
primer Fotinovega nauka v Panoniji), ki so zaznamovala razvoj kranstva vse
do konca antike. Zaplete, ki so vekrat dobili tudi nasilno obliko, so skuali
reiti na celi vrsti sinod, v Serdiki (343), vekrat v Sirmiju (351, 357, 358),
v Milanu (355) in v Riminiju (359), o katerih obstaja zapleteno in vsebinsko
kontroverzno izroilo. tevilnim obravnavam v svetovnih jezikih se je pridruila prva analiza v slovenskem zgodovinopisju, s teiem na analizi poroil
Atanazija, Hilarija iz Poitiersa in grkih cerkvenih zgodovinarjev 5. st.74 Med
dogodki iz obdobja vzpona novonicejske teologije in nastopa pomembnih
pravovernih kofov in cerkvenih politikov (Valerijana v Akvileji, Ambrozija
v Milanu in Anemija v Sirmiju), je bila delena posebne pozornosti sinoda
Akvileji 381. Pri tem sta bili v ospredju dve temi: njen pomen za razvoj
Cerkve v severni Italiji in zahodnem Iliriku ter njen potek s poskusom doloitve prostora njenega zasedanja v akvilejski baziliki (secretarium ecclesiae)75.
73
74
75
Rajko Brato, Christianisierung des Nordadria- und Westbalkanraumes im 4. Jahrhundert,

v: Westillyricum, str. 299-360. Za dananje slovensko ozemlje z blinjo okolico Brato,
Cigleneki, Lodierna Slovenia.
Alenka Cedilnik, Ilirik med Konstantinom Velikim in Teodozijem Velikim. Balkanskopodonavski prostor v poroilih Atanazija, Hilarija, Sokrata Sholastika, Sozomena, Teodoreta
in Filostorgija, Ljubljana, Zaloba ZRC, ZRC SAZU, 2004 (obsena tudija z edicijo,
prevodom in analizo kljunih virov). O arianizmu v Panoniji tudi Rajko Brato, Martin
Tourski in njegovi stiki s Panonijo, v: Zgodovinski asopis, 60 (2006), str. 259-281 (nekoliko
dopolnjena italijanska verzija prispevka: Martino e i suoi legami con la Pannonia cristiana,
v: Cristianesimo nella storia, 29, 2008, str. 283-316). O dvoumnem zadranju cerkve
v dalmatinski Saloni, ki je nihala med arianizmom in pravovernostjo, gl. Rajko Brato,
Il primo cristianesimo in Dalmazia, v: La cristianizzazione dellAdriatico, ed./ur. Giuseppe
Cuscito, Trieste, Editreg, 2008 (Antichit Altoadriatiche, 66), str. 221-262: 228-234.
Rajko Brato, La basilica di Aquileia nelle fonti letterarie dal IV al VII secolo, v: La basilica
di Aquileia. Storia archeologia ed arte Der Dom von Aquileia. Geschichte, Archologie und
Kunst, ed./ur. Giuseppe Cuscito, Tomas Lehmann, Trieste, Editreg, 2010 (Antichit
Altoadriatiche, 69), str. 19-66. Med zgodovinskimi prispevki pomemben Christoph
Markschies, Das Konzil des Jahres 381, prav tam, str. 97-119. O oglejski cerkvi v 4. st.
podrobno Claire Sotinel, Identit civique et christianisme. Aquile du IIIe au VIe sicle,
Rome, cole franaise de Rome, 2005, str. 111-169, 383-392. Nekatere avtoriine
Med tremi problematinimi kofijskimi sedei v Iliriku je bila tudi versko

razklana Petoviona. Njen tedanji predstojnik Julijan Valens je vzdreval stike
z arijanci v Milanu, ob prihodu skupine gotskih federatov iz Panonije, ki je
ogrozila mesto, naj bi celo zagreil veleizdajo76. Reevanju zapletenih vpraanj,
ki jih je sproila naselitev t. i. trietnine, po svoji zgradbi pa dvodelne skupine
federatov v Panoniji (eno so sestavljali Ostogoti in Huni, drugo Alani), je
bila namenjena misija akvilejskega klerika Amantija z nalogo, da bi s svojim
vplivom na voditelje barbarskih federatov prepreeval njihovo nasilje nad
Rimljani in obenem iril kranstvo. V asu njegovega dvajsetletnega delovanja se je akvilejska cerkev prvi sooila z barbarskim vpraanjem, ki jo je
spremljalo skozi vso antino in zgodnjesrednjeveko dobo77.
Med pomembnimi temami iz zgodovine kranstva v zadnji tretjini 4. st.
je bilo deleno novih obravnav menitvo. Poleg prvega poskusa zgodovinskega
pregleda razvoja menitva na obmoju Zahodnega Ilirika78 je bilo obravnavanih ve izbranih tem, ki jih navajamo po kronolokem zaporedju: (1) prihod
76
77
78
zakljuke so italijanski in slovenski raziskovalci zavrnili kot neutemeljene. Gl. recenzije:

Sergio Tavano, v: Memorie storiche Forogiuliesi, 85 (2005), str. 327-335; Giuseppe
Cuscito, v: Aquileia nostra, 78 (2007), str. 550-559; Isti, v: Rivista di archeologia
cristiana, 83 (2007), str. 469-489; Rajko Brato, Aquileia tardo-antica e la sua comunit
cristiana. Una nuova monografia, v: Quaderni Giuliani di Storia, 28 (2007), str. 5-50.
Christoph Markschies, Ambrosius von Mailand und die Trinittstheologie. Kirchen- und
theologiegeschichtliche Studien zu Antiarianismus und Neuniznismus bei Ambrosius und
im lateinischen Westen (364-381 n. Chr.), Tbingen, Mohr, 1995, str. 134-142; Ralph W.
Mathisen, Barbarian Bishops and the Churches in barbaricis gentibus during Late Antiquity,
v: Speculum, 72 (1997), str. 664-697 (zlasti 678-679, kjer je avtor Julijana Valensa oznail
kot gotskega kofa); Rajko Brato, Poetovio (Ptuj) kot sede kofije v antiki, v: Ptujska
upnijska cerkev sv. Jurija, str. 14-30: 19-27; Brato, Cigleneki, Lodierna Slovenia,
str. 497-506. O Julijanovem nastopu pred Goti v barbarski opravi Philipp von Rummel,
Habitus barbarus. Kleidung und Reprsentation sptantiker Eliten im 4. und 5. Jahrhundert,
Berlin - New York, Walter De Gruyter, 2007, str. 128-143; Isti, Ambrosius, Julianus Valens
und die gotische Kleidung. Eine Schlsselstelle historisch-archologischer Interpretation, v:
Zwischen Sptantike und Frhmittelalter. Archologie des 4. bis 7. Jahrhunderts im Westen,
ed./ur. Sebastian Brather, Berlin - New York, Walter De Gruyter, 2008, str. 45-64.
Friedrich Lotter ter Rajko Brato in Helmut Castritius kot sodelavca, Premiki
ljudstev na obmoju Vzhodnih Alp in Srednjega Podonavja med antiko in srednjim vekom
(375-600), Ljubljana, Sophia, 2005, str. 63-64, 198-199 (slovenski prevod monografije:
Vlkerverschiebungen im Ostalpen-Mitteldonau-Raum zwischen Antike und Mittelalter,
375-600, Berlin - New York, De Gruyter, 2003, str. 72-75); Rajko Brato, La Chiesa
aquileiese e lIllirico occidentale al tempo di Cromazio, v: Chromatius of Aquileia and his
Age. Proceedings of the International Conference held in Aquileia 22-24 May 2008, ed./ur.
Pier Franco Beatrice, Alessio Peri, Bruxelles (Turnhout), Brepols, 2011, str. 103-143:
109-119.
Rajko Brato, Menitvo v rimskih provincah srednjega Podonavja in zahodnega Balkana, v:
Vita artis perennis, str. 103-126 (nekoliko dopolnjena nemka verzija: Frhes Mnchtum in
den Donau- und Balkanprovinzen. Eine Bestandsaufnahme, v: Acta congressus internationalis
XIV archaeologiae christianae, I, str. 229-259; II, str. 35).
40
Rajko Brato
Martina Tourskega v rojstno Panonijo (okrog 358/9)79; (2) akvilejski krog asketov okrog 370-373, iz katerega so izle pomembne osebnosti kranske knjievnosti in teologije s Hieronimom na elu80; (3) poskusi doloitve Hieronimovega
rojstnega kraja ob sooenju t.i. liburnjske hipoteze in ponovno bolj opaene
krako-notranjske hipoteze81. Obe se sicer odmikata od avtorjeva oznake lege
svojega rojstnega kraja na mejnem obmoju med Dalmacijo in Panonijo, saj
bi bil po prvi rojen na stiiu Dalmacije in Italije, po drugi pa kar na italskem
ozemlju82. Obsena razprava je bila posveena latinski kranski historiografiji in
v njenem okviru Rufinu kot cerkvenemu zgodovinarju, pri emer izstopa posebej analiza njegovega opisa bitke pri Frigidu (394), ki je postal podlaga kranske interpretacije dogodka pri njegovih mlajih sodobnikih in v kasneji dobi83.
Obletnica smrti akvilejskega kofa Kromacija (388-408) je dala povod za
ponovno poglobitev v njegov as in njegov literarni opus. Zajeten katalog za
to prilonost pripravljene razstave prikazuje poleg Akvileje in severovzhodne
Italije tudi irjenje kranstva, vzpon cerkvene arhitekture in materialno kul79
80
81
82
83
Brato, Martin Tourski; Sveti Martin Tourski kot simbol evropske kulture Saint Martin
de Tours, symbole de la culture europenne, zbornik simpozija, ed./ur. Jasmina Arambai,
Celovec - Ljubljana, Mohorjeva druba, 2008 (med prispevki zgodovinske vsebine
zlasti: Michaela Zelzer, Sveti Martin in sveti Ambro Saint Martin et saint Ambroise,
str. 107-117; Alessio Peri, Prispevek Martinovih virov k zgodovinopisju oglejske kranske
duhovnosti, ponovno odkrite kot inkunabula zahodnega menitva med 3. in 5. stoletjem
Lapporto delle fonti martiniane alla storiografia della spritualit cristiana aquileiese, riscoperta
come incunabolo del monachesimo occidentale fra i secoli III e V, str. 129-160).
Miran peli, The Beginnings of Monasticism in Aquileia and Neighbouring Churches,
v: Westillyricum, str. 291-297; Rajko Brato, Girolamo e i suoi contatti con Aquileia,
v: Quaderni Giuliani di Storia, 34 (2013), v tisku.
O tako imenovani liburnijski hipotezi gl. Mate Sui, Odabrani radovi iz stare povijesti Hrvatske.
Opera selecta, Zadar, Ogranak Matice hrvatske - Arheoloki muzej, 1996, str. 751-818 (ponatis
razprave Hieronim Stridonjanin graanin Tarsatike [Hieronymus Stridonian citizen of Tarsatica]
iz leta 1986). K lokaliziranju Stridona v trikotnik med Akvilejo, Emono und Kvarnerjem
prim. (z razlinimi poudarki): Ferdinand Cavallera, La patrie de saint Jrme, v: Bulletin de
littrature ecclsiastique, 47 (1946), str. 60-63; Giuseppe Cuscito, Girolamo da Stridone, v:
Nuovo Liruti. Dizionario biografico dei Friulani, I, Il medioevo, ed./ur. Cesare Scalon, Udine,
Forum, 2006, str. 431-438; Rafko Valeni, Sveti Hieronim mo s Krasa. Prispevek k ubikaciji
Stridona, rojstnega kraja sv. Hieronima, Ljubljana, Druina-ZRC TEOF, 2007.
Rajko Brato, Podoba poznoantinega Ilirika v historiografiji pozne antike in srednjega veka,
v: Liturgia theologia prima. Zbornik ob 80-letnici profesorja Marijana Smolika, ed./ur. Rafko
Valeni, Slavko Kranjc, Joe Faganel, Ljubljana, Teoloka fakulteta-Druina, 2008,
str. 293-321: 309-312; izrpno o razlinih hipotezah nazadnje Brato, Girolamo.
Ale Maver, Religiosi et profani principes. Rimski cesarji od Avgusta do Teodozija v latinskem
kranskem zgodovinopisju 4. in 5. stoletja, Maribor, Zgodovinsko drutvo dr. Franca
Kovaia, 2009; o bitki pri Frigidu prav tam, str. 249-262 (o tem nazadnje Alan Cameron,
The Last Pagans of Rome, Oxford, Oxford University Press, 2011, str. 93-131); Franois
Paschoud, On a recent book by Alan Cameron: The Last Pagans of Rome, in Antiquit
Tardive, 20 (2012), str. 359-388.
turo zgodnjega kranstva na obmoju Norika in Panonije84. Zbornik vejega

mednarodnega simpozija prinaa tevilne obravnave Kromacijevega ivljenja
in dela s teiem na prikazu njegovega literarnega opusa. Med temami, ki
so posebej aktualne za zgodovino kranstva in Cerkve na obravnavanem
ozemlju so predstavljene naslednje: (1) cerkveno-organizacijski vpliv Akvileje
na obmoje zahodnega Ilirika; (2) kofovi stiki z Ambrozijem in Janezom
Krizostomom; (3) vpraanje nastanka tako imenovanega Hieronimijanskega
martirologija, pri katerem je igrala Akvileja zelo pomembno vlogo; (4) vpraanje vpliva teolokih predstav Viktorina iz Petovione na akvilejskega kofa85.
Razvoj kranstva v Iliriku in na obmoju Italije so v pozni dobi
Kromacijevega pontifikata in v naslednjih desetletjih usodno zaznamovali barbarski vdori po propadu panonskega odseka donavskega limesa, ki so sproili
beg kranskega prebivalstva iz Panonije proti Italiji. Begunci, ki so prihajali v
organiziranih skupinah, so v ve primerih prinaali s seboj relikvije domaih
muencev in razirili njihovo aenje v italskem prostoru. Med prileki so bili
tudi pripadniki panonskih heretinih gibanj, poleg arijancev tudi pripadniki
Fotinove in zlasti tej sorodne Bonosove herezije. Kranski avtorji in sinodalni
zapisniki tega asa potrjujejo njihovo navzonost ne le v Italiji, temve zlasti v
Afriki, kasneje pa tudi v paniji in Galiji, kamor so se razirile njihove ideje86.
84
85
86
Cromazio di Aquileia, z naslednjimi prispevki o zgodnjem kranstvu na ozemlju Zahodnega

Ilirika, Norika in jugozahodne Panonije: Rajko Brato, La diffusione del cristianesimo tra
la Venetia et Histria e lIllirico, str. 406-415; Franz Glaser, Testimonianze cristiane del
Norico, str. 434-439; Slavko Cigleneki, Monumenti del primo cristianesimo nella Savia
e nella provincia Valeria Media, str. 440-447. Objave zgodnjekranskih predmetov z
ozemlja Slovenije z razlagami: str. 456-462, 464-466 (osem razlag napisal Timotej Knific,
dve Manuela Laubenberger, eno Sandro Piussi). Zgodnjekranski predmeti iz Norika:
str. 461-462, 466-467 (pet razlag napisal Franz Glaser, dve Kurt Karpf ). Med ponatisi
starejih objav naj omenimo enciklopedina gesla Jaroslava ala o Emoni, Celeji in Sisciji s
prikazi kranstva v teh mestih, ki so bila objavljena v: ael, Opera selecta, str. 574-575 in
578-579 (Emona), 586-587 (Celeia), 618-619 (Siscia).
Beatrice, Peri, Chromatius of Aquileia. Navedene teme so predstavljene v naslednjih
prispevkih: Rajko Brato, La chiesa aquileiese e lIllirico Occidentale al tempo di Cromazio,
str. 103-143; Michaela Zelzer, Hoc munusculum sanctae menti tuae transmisi... Zum Brief
des Ambrosius an Chromatius (ep. 28), str. 179-191; Rudolf Brndle, Chromatius und Johannes
Chrysostomus. Zwei Bischfe im Spannungsfeld zwischen Ost und West, str. 253-265; Robert
Godding, Cromazio, Aquileia ed il Martirologio Geronimiano, str. 505-516; Alessio Peri,
Da Vittorino di Poetovio a Cromazio e al Libellus fidei del 418: predisposizione semipelagiana
dellantropologia e della soteriologia nella tradizione cristiana aquileiese?, str. 517-645.
Rajko Brato, Izseljevanje prebivalstva iz Zahodnega Ilirika v 5. in 6. st. Vojni ujetniki
in begunci v pozni antiki, v: Arhivistika, zgodovina, pravo. Vilfanov spominski zbornik,
ed./ur. Tatjana enk, Ljubljana, Zgodovinski arhiv, 2007, str. 247-284: 254-267.
Nekoliko dopolnjena nemka verzija prispevka: Die Auswanderung der Bevlkerung aus
den pannonischen Provinzen whrend des 5. und 6. Jahrhunderts, v: Rmische Legionslager
in den Rhein- und Donauprovinzen Nuclei sptantik-frhmittelalterlichen Lebens?, ed./ur.
Michaela Konrad, Christian Witschel, Mnchen, Verlag der Bayerischen Akademie
42
Rajko Brato
V poznem 4. in zgodnjem 5. st. se je izoblikovala metropolitska cerkvena

organizacija. V Zahodnem in Vzhodnem Iliriku, kjer je bila v ve provincah cerkvena organizacija ibko razvita, so se izoblikovale metropolitske
in celo nad-metropolitske organizacijske oblike, ki so zajele ve provinc: v
Sirmiju (pred 381) za celoten Ilirik, v Akvileji v Valerijanovi ali najpozneje
v Kromacijevi dobi za provinco Venetia et Histria (eprav se oznaka metropolitanus za akvilejskega kofa prvi izrecno omenja ele leta 442), v zgodnjem
5. st. tudi v Saloni za obmoje province Dalmacije. S tem je bila ustvarjena
tedanjemu razvoju Cerkve ustrezna organizacijska oblika, ki pa je doivela na
podroju Ilirika e pred sredo 5. st. veliko spremembo s preselitvijo upravnega
in cerkvenega sredia iz Sirmija v Solun 441 in s padcem Sirmija na stopnjo
provincialnega metropolitskega sredia87.
V bistveno vejem obsegu kot v 4. st. se je morala Cerkev sooiti z vpraanjem odnosa do barbarov, bodisi da gre za arijanske Gote bodisi za ljudstva,
ki so bila e povsem poganska in so do tega asa ohranila loveka rtvovanja.
Ti odnosi so dobili nove dimenzije z nastankom hunske velesile v srednjem
Podonavju. V celoti je bila Cerkev v svojih prizadevanjih, da bi z vplivom na
barbare omilila njihovo nasilje nad romanskim prebivalstvom, dokaj uspena.
Na to kae sprejem pravovernega kranstva pri posameznih barbarih ali njihovih manjih skupinah, o emer poroajo literarni viri in posamini kranski napisi, na katerih se omenjajo pokristjanjeni barbari88.
V zgodovini kranstva na stiku Ilirika in Italije je druga polovica 5. in
zgodnje 6. st. slabo poznana doba, ki jo obasno osvetljujejo posamezni viri.
Vpraanje hunskih vojnih ujetnikov iz severne Italije, tako laikov kot kleri-
87
88
der Wissenschaften, 2011 (Bayerische Akademie der Wissenschaften. PhilosophischHistorische Klasse. Abhandlungen, Neue Folge, Heft 135), str. 589-614: 595-604.
Rajko Brato, Die kirchliche Organisation in Westillyricum (vom spten 4. Jh. bis um 600)
Ausgewhlte Fragen, v: Keszthely-Fenkpuszta im Kontext sptantiker Kontinuittsforschung
zwischen Noricum und Moesia, ed./ur. Orsolya Heinrich-Tamska, Budapest - Leipzig
- Keszthely - Rahden Westf., Leidorf, 2011, str. 211-248 (239-248: seznam okrog 60
kofijskih sedeev in okrog 200 kofov z obmoja zahodnega Balkana z navedbo virov).
Za Ilirik okrog leta 600 kratko Rajko Brato, Illirico, v: Enciclopedia Gregoriana,
ed./ur. Giuseppe Cremascoli, Antonella DeglInnocenti, Firenze, SISMEL Edizioni del
Galluzzo, 2008, str. 179-180; za Akvilejo und njeno vplivno obmoje Isti, Der Einflu
Aquileias auf den Alpenraum und das Alpenvorland (Von den Anfngen bis um 700), v:
Boshof, Wolff, Das Christentum, str. 29-61; Giorgio Fedalto, Aquileia, una chiesa due
patriarcati, Roma, Citt nuova, 1999 (s seznami kofov); Tavano, Bergamini, Patriarchi,
str. 195-207 (kratke predstavitve kofijskih sedeev v oglejskem patriarhatu). Rajko Brato,
Der Metropolitansprengel von Aquileia vom 5. bis zum frhen 7. Jh., v: Volker Bierbrauer,
Hans Nothdurfter, Sabiona Sben (v pripravi za tisk).
Rajko Brato, La chiesa aquileiese e i barbari (V-VII sec.), v: Aquileia e il suo patriarcato,
ed./ur. Sergio Tavano, Giuseppe Bergamini, Silvano Cavazza, Udine, Regione autonoma
Friuli Venezia Giulia - Deputazione di storia patria per il Friuli, 2000, str. 101-149; Isti,
Die Beziehungen.
kov, ki so bili v ujetnitvu prisiljeni opravljati poganske obrede, ter vpraanje

razkroja druin zaradi ujetnitva, osvetljuje pismo papea Leona I. oglejskemu kofu Niketu iz leta 45889. Evgipijev ivljenjepis sv. Severina omogoa
globinski vpogled v razmere v Obrenem Noriku in sosednji Drugi Reciji,
z razvito cerkveno organizacijo, kranskim ivljenjem vakih in urbanih
skupnosti in razvijajoim se menitvom, v maksimalnem asovnem razponu
treh desetletij, do izselitve dela provincialnega prebivalstva v Italijo (488)90.
Med temami, ki se nanaajo na zgodovino kranstva ali so z njo v neposredni zvezi, so bile posebej opaene naslednje: (1) izvor Severinovega menitva
in njegovih asketskih predstav; (2) odnosi med katolikim provincialnim
prebivalstvom in arijanskimi Rugijci; (3) povezave med Norikom in Italijo
in izselitev menike skupnosti ter dela provincialnega prebivalstva v Italijo91.
Diskusija o historinem Severinu, kako iz Evgipijevega svetnikega ivljenjepisa in Enodijeve omembe visokega aristokrata (inlustrissimus vir) Severina z
zvezami med panonsko aristokracijo oblikovati podobo Severina kot zgodo89
90
91
Giuseppe Cuscito, La lettera di S. Leone Magno a Niceta di Aquileia. Contributo alla

comprensione storica del mito di Attila, v: Attila flagellum Dei?, ed./ur. Silvia Blason Scarel,
Roma, LErma di Bretschneider, 1994, str. 216-228; Brato, La chiesa aquileiese e i barbari,
str. 117-122; Isti, Die Beziehungen, str. 75-85.
Nove izdaje Evgipijevih del: (I) Eugippe, Vie de saint Sverin. Introduction, texte latin,
traduction notes et index par Philippe Rgerat, Paris, Les ditions du Cerf, 1991
(Sources Chrtiennes, 374); (II) Die Regel des Eugippius. Die Klosterordnung des Verfassers
der Vita Sancti Severini im Lichte ihrer Quellen. Text, bersetzung und Kommentar,
ed./izd. Maximilian Krausgruber, Thaur bei Innsbruck, Kulturverlag, 1996; (III)
Eugippii Abbatis, Opera. Vita sancti Severini. Regula. Excerpta ex operibus sancti Augustini,
ed./izd. Armando Genovese, Aquileia - Roma, Societ per la conservazione della Basilica
di Aquileia - Citt Nuova, 2012 (Corpus Scriptorum Ecclesiae Aquileiensis, 7). O Evgipiju
tudi enciklopedijska gesla: Rajko Brato, Eugippio, v: Dizionario biografico degli Italiani,
XLIII, Roma, Istituto della Enciclopedia italiana, 1993, str. 509-514; Friedrich Lotter,
Vita Severini, v: Reallexikon der Germanischen Altertumskunde, XXXII, Berlin, de Gruyter,
2006, str. 458-460.
Klemens Knapp-Menzl, Mnchtum an Donau und Nil. Severin von Noricum und Schenute
von Atripe. Zwei Mnchsvter des fnften Jahrhunderts, Thaur bei Innsbruck, Druck- und
Verlagshaus Thaur, 1997 (tudija temeljnega pomena); Rajko Brato, stliche und westliche
Elemente im Mnchsideal Severins, v: 1000 Jahre Ostarrchi, str. 31-59. O vpraanju urejanja
odnosov z arijanskimi Rugijci gl. Philippe Rgerat, Larianisme dans la Vita Severini, v:
Studia Patristica, 29 (1997), str. 316-320; Isti, Der Arianismus in der Vita Severini, v:
Wiener Studien, 111 (1998), str. 243-251. O vpraanju napovedane izselitve v Italijo
Philippe Rgerat, Italien in der Vita Severini: sein Erscheinungsbild und sein Verhltnis zu
Noricum, v: Westillyricum, str. 193-206. O Noriku v Severinovem asu nazadnje Hannsjrg
Ubl, Die Legionslager und Hilfstruppenkastelle von Noricum seit dem 2. Jahrhundert bis
zum Abzug der Romanen aus Noricum Ripense und ihr Wiedererstehen als Stdte des frhen
Mittelalters, v: Rmische Legionslager, str. 425-460: 442-448. Bibliografijo prispevkov o
Evgipijevem ivljenjepisu Severina do leta 1998 je zbrala Renate Pillinger, Bibliographie
zur Vita sancti Severini (1980-1998), v: Mitteilungen zur Christlichen Archologie,
5 (1999), str. 93-96.
44
Rajko Brato
vinske osebnosti, je izgubila znaten del nekdanje ostrine92. Z usodo Norika v

asu Severina, ki po propadu rimskega cesarstva ni priel v okvir Odoakrovega
kraljestva, temve je na podlagi dogovorov postopno preel za eno desetletje
(po 476-487) v okvir drave Rugijcev, je primerljiva usoda Dalmacije. Ta je
po letu 454 obstajala kot dejansko samostojna dravna tvorba pod vlado vojakega poveljnika (comes Marcellinus), nato pa svojega cesarja Julija Nepota
(do 480), dokler je ni 481 vojako strl in prikljuil Odoaker, tako kot kasneje
(487/8) tudi Norik. Ob izbruhu t. i. akacijanske shizme (484-518) je cerkev
v Dalmaciji, ki je bila tesno povezana z Rimom, skupaj s cerkvami latinskih
provinc Ilirika (zlasti Dardanije), postala sosedstvo shizmatinega ozemlja,
v katero so bile vkljuene grko govoree province Ilirika. Njeno takratno
izredno obutljivo vlogo osvetljuje korespondenca papeev Feliksa III. in zlasti
Gelazija z voditelji kranskih skupnosti v Dalmaciji in Dardaniji93.
V okviru Teoderikovega kraljestva, ki je zajemalo poleg Italije tudi
Dalmacijo, Savijo, Sirmijsko Panonijo, oba Norika in obe Reciji, se Cerkev na
ozemlju Ilirika ni vkljuila v spore ob izbruhu t.i. lavrencijanske shizme (ta je
ostala omejena na Italijo)94, pa pa se je znala pred novim problemom: kako
urediti odnose z arijanskimi Goti, ki so vsaj v skromni meri vzpostavili
svojo cerkveno organizacijo. Za ozemlje zahodnega Ilirika in severovzhodne
Italije je ohranjenih o tem zelo malo literarnih virov, e ti se nanaajo samo
92
93
94
Rajko Brato, Der heilige Mann und seine Biographie (unter besonderer Bercksichtigung
von: Eugippius, Leben des heiligen Severin), v: Historiographie im frhen Mittelalter,
ed./ur. Anton Scharer, Georg Scheibelreiter, Wien - Mnchen, Oldenbourg, 1994
(Verffentlichungen des Instituts fr sterreichische Geschichtsforschung, 32), str. 222252; ve prispevkov v zborniku: Eugippius und Severin. Der Autor, der Text und der Heilige,
ed./ur. Walter Pohl, Maximilian Diesenberger, Wien, Verlag der sterreichischen
Akademie der Wissenschaften, 2001 (Forschungen zur Geschichte des Mittelalters, 2);
Friedrich Lotter, Severin, v: Reallexikon der Germanischen Altertumskunde, XXVIII, Berlin,
de Gruyter, 2005, str. 236-239; Lotter (in sodelavci), Premiki ljudstev, str. 18-21, 178-179.
Rajko Brato, Die frhchristliche Kirche in Makedonien und ihr Verhltnis zu Rom,
v: Klassisches Altertum, Sptantike und frhes Christentum. Adolf Lippold zum 65. Geburtstag
gewidmet, ed./ur. Karlheinz Dietz, Dieter Hennig, Hans Kaletsch, Wrzburg, Selbstverl.
Seminar fr Alte Geschichte, 1993, str. 509-551: 528-537. Enciklopedijski prispevki:
Rajko Brato, Felice III, papa, santo, v: Dizionario biografico degli Italiani, XLVI,
Roma, Istituto della Enciclopedia Italiana, 1996, str. 29-36; Isti, Gelasio I, papa, santo,
v: Dizionario biografico degli Italiani, LII, Roma, Istituto della Enciclopedia Italiana, 1999,
str. 802-807 (nekoliko skrajano Rajko Brato, Felice III, santo, v: Enciclopedia dei papi,
I, Roma, Istituto della Enciclopedia Italiana, 2000, str. 450-457; Isti, Gelasio I, santo,
prav tam, str. 458-462); o kontekstu razvoja cerkvene organizacije Brato, Die kirchliche
Organisation, str. 221-222. O akacijanski shizmi nazadnje Jan-Markus Ktter, Zwischen
Kaisern und Aposteln. Das Akakianische Schisma (484-519) als kirchlicher Ordnungskonflikt
in der Sptantike (doktorska teza Goethejeve Univerze v Frankfurtu 2011).
O vlogi Akvileje v lavrencijanski shizmi Sotinel, Identit civique, str. 287-292. O
lavrencijanski shizmi Eckhard Wirbelauer, Zwei Ppste in Rom. Der Konflikt zwischen
Laurentius und Symmachus (498-514), Mnchen, Tuduv-Verl.-Ges., 1993.
na katoliko cerkev95. Okvirno v ta as spadajo nagrobniki treh uglednih

predstavnikov katolike cerkve, ki so bili po smrti v domai skupnosti deleni svetnikega ali temu podobnega aenja: napis kofa Gavdencija (skoraj
zanesljivo iz Celeje), ki edini ni datiran, asketinje Kolumbe iz Osoppa v
Furlaniji iz leta 524 in diakona Nonosa iz Molzbichla iz leta 533. Ti kronoloko zadnji pomembni antini napisi v jugovzhodnem alpskem prostoru omogoajo globinski vpogled v versko ivljenje provincialnega prebivalstva zgodnjega 6. st. Pri tem ostaja prav vsebinsko najbogateji napis kofa Gavdencija
e naprej najmanj jasen96.
Z vidika zgodovine kranstva slabo poznanemu obdobju gotske drave
in bizantinsko-gotske vojne je sledilo neprimerljivo bolje poznano obdobje
oglejske shizme. Izvolitev akvilejskega kofa Pavla (557), ki se je ob tej prilonosti oklical za patriarha, je pomenila odkrit odpor do Justinijanove politine
ureditve Italije po rekonkvisti in njegove cerkvene politike in ureditve cesarstva, ki je temeljila na obstoju petih patriarhatov (na Zahodu samo Rim), na
centralizaciji ter dejanskem nadzoru s strani posvetne oblasti. Akvileja je kljub
hudemu pritisku bizantinske posvetne oblasti in zlasti papea Pelagija I. (556561) vzdrala, pri emer je imela oporo v zavezniki milanski cerkvi (slednja
se je vzdrala prevzema naslova patriarhata), somiljenike in podpornike pa
tudi drugod, zlasti v Dalmaciji97. Obstoj oglejskega patriarhata je reila langobardska invazija v Italijo, ki je zruila mo Bizanca v severni Italiji in z zasedbo
95
96
97
Brato, Die Beziehungen, str. 85-89; Harald Krahwinkler, Zur kirchlichen Situation
im Ostalpenraum zur Zeit Theoderichs des Groen, v: Der heilige Nonnosus von Molzbichl,
ed./ur. Karl Heinz Frankl, Peter G. Tropper, Klagenfurt, Karntner Landesarchiv, 2001,
str. 101-114.
Miran peli, Zgodnjekranska latinska poezija, Ljubljana, Mihela, 1997, str. 100-103;
Rajko Brato, Epigrafe di Gaudentius, v: Tavano, Bergamini, Patriarchi, str. 131-132.
O Nonozu gl. prispevke v: Frankl, Tropper, Der heilige Nonnosus; Karl Heinz Frankl,
Nonnosus von Molzbichl ein sptantiker Heiliger?, v: Carinthia I, 192 (2002), str. 173-184
(ital. verzija: Nonnosus di Molzbichl: un santo della tarda antichit?, v: La cristianizzazione,
str. 77-92). O asketinji Kolumbi Fulvia Mainardis, Iulium Carnicum. Storia ed epigrafia,
Trieste, Editreg, 2008, str. 232-233 (t. 143); kot paralelni primer k Nonozu iz Molzbichla
jo obravnava tudi Karl Amon, Der heilige Nonnosus Kultorte, Verehrung und Probleme. Ein
kulturgeschichtlicher berblick, v: Frankl, Tropper, Der heilige Nonnosus, str. 13-68: 21.
Sotinel, Identit civique, str. 306-338. Izbrana vpraanja v zvezi z oglejsko shizmo: Vittorio
Peri, Aquileia nella trasformazione storica del titolo patriarcale, v: Storia e arte del patriarcato
di Aquileia, Udine, Arti Grafiche Friulane, 1992 (Antichit Altoadriatiche, 38), str. 41-63.
Rajko Brato, Venanzio Fortunato e lo scisma dei Tre Capitoli, v: Venanzio Fortunato e il
suo tempo, convegno internazionale di studio, Treviso, Fondazione Cassamarca, 2003,
str. 363-401 (slovenska verzija: Venancij Fortunat in shizma Treh poglavij, v: Zgodovinski
asopis, 55, 2001, str. 149-176). O privrencih shizme v Dalmaciji Brato, Die kirchliche
Organisation, str. 225. O zapletenem vpraanju vpliva shizme na razvoj cerkvene arhitekture
na obmoju patriarhata gl. Paul Gleirscher, Der Drei-Kapitel-Streit und seine baulichen
Auswirkungen auf die Bischofskirchen im Patriarchat von Aquileia, v: Der Schlern,
74 (2000), str. 9-18.
46
Rajko Brato
obirnih ozemelj v srednji Italiji zelo oteila kakrnekoli posege tako Bizanca
kot papeev. Dejansko mo patriarhata in njegov velik obseg v poznih sedemdesetih letih 6. st. slika sinoda v Gradeu z udelebo devetnajstih ali dvajsetih
kofov, v veliki veini iz Venetije in Histrije, treh iz Sredozemskega Norika,
po enega pa tudi iz Druge Recije in (nekdanje) Prve Panonije. Krizo ureditve
patriarhata, ki je nastala zaradi energinega posega bizantinske oblasti, odraa
sinoda v Maranu (590), zlasti pa pismo kofov Venetije in enega iz Recije
cesarju Mavrikiju (591). Teavne razmere zaradi pritiska Rima slikajo pisma
Gregorja I. iz naslednjih let (zlasti 599 in 602). Posledica krize je bila delitev
patriarhata (607) na veinski del, ki je vztrajal v shizmi, in manjinski del, ki
je od shizme odstopil (istrske kofije) oziroma je v cerkveno-organizacijskem
smislu propadel (kofije na vzhodnem in severovzhodnem delu patriarhata, ki
so jih zavzeli Slovani). Od katolike cerkve loeni patriarhat je ostal omejen
na ozemlje pod oblastjo Langobardov (kontinentalna Venetia, do propada
preostala recijska kofija, pridruila se mu je tudi kofija Comum severno od
Milana) in je vztrajal v shizmi do leta 69898.
Katoliki patriarhat s sedeem v Gradeu, ki se je zadnji spopadel s poskusom prevzema oblasti s strani shizmatkov leta 62899, se je kot del Cerkve v
Italiji vkljuil v monoteletski spor. Na lateranski sinodi 649, kjer so italski
kofje obsodili monoteletizem, je nastopil kot eden vidnih teologov svoje
dobe gradeki patriarh Maksim. Spor je bil zakljuen na sinodi v Rimu 680
in nato na estem ekumenskem koncilu v Konstantinoplu (680-681), igar
protokol prinaa tudi zapisnik predhodne rimske sinode. V njem se zadnji
odraa cerkvena organizacija deel severnega Jadrana pod bizantinsko oblastjo
v okvirno taki obliki, kot jo poznamo iz 6. st. Presenetljivo je, da se v seznamu
istrskih kofijskih sedeev omenja tudi nekdanja norika kofija Celeia. Gre za
zadnjo omembo kofijskega sedea na kontinentalnem obmoju nekdanjega
zahodnega Ilirika100.
Harald Krahwinkler, Friaul im Frhmittelalter, Wien - Kln - Weimar, Bhlau, 1992,
str. 73-74 in 311 (gradeka sinoda). Hartmut Wolff, Die Kontinuitt der Kirchenorganisation
in Raetien und Noricum bis an die Schwelle des 7. Jahrhunderts, v: Boshof, Wolff, Das
Christentum, str. 1-27. Za Istro Rajko Brato, Koprska kofija od prve omembe (599) do srede
8. stoletja, v: Acta Histriae, 9 (2001), str. 37-64; Isti, Cristianesimo in Istria. Una sintesi e
alcune riflessioni (con particolare riguardo allo sviluppo dellorganizzazione ecclesiastica), v: Il
cristianesimo in Istria fra tarda antichit e alto medioevo. Novit e riflessioni, ed./ur. Emilio
Marin, Danilo Mazzoleni, Citt del Vaticano, Pontificio Istituto di Archeologia Cristiana,
2009 (Sussidi allo studio delle antichit cristiane, 20), str. 9-46. O umetnostnozgodovinskih
in arheolokih spomenikih te dobe Sergio Tavano, Aquileia e Grado. Storia arte cultura,
Trieste, LINT, 19993; prispevki v: Tavano, Bergamini, Patriarchi.
99
Rajko Brato, Nekatera nereena in nereljiva (?) vpraanja iz zgodovine severnojadranskih
deel v 6. in 7. stoletju, v: Zgodovinski asopis, 46 (1992), str. 297-307.
100
Isti, Die rmische Synode 680 und die Frage der Kirchenorganisation in gentibus im 7.
Jahrhundert, v: Acta XIII congressus internationalis archaeologiae christianae, Pars II,
98
Omemba celejanske kofije v poznem 7. st. in posamini zapisi iz karolinke dobe postavljajo zapletena vpraanja obstoja kranstva v asovnem razponu od propada antinih kranskih struktur do zaetka drugega pokristjanjenja deel na stiiu Italije in Ilirika v drugi polovici 8. st. Rezultati raziskav
razlinih ved, ki se temu posveajo (arheologije, zgodovine, lingvistike ter
etnologije s kulturno zgodovino) se v ve primerih vsebinsko in kronoloko
razhajajo101. Podrobna vpraanja ostajajo nereljiva, zanesljivega vedenja o teh
vpraanjih je zelo malo. Ob nedvomno pomembnih arheolokih odkritjih so
tudi zgodovinske raziskave zadnjih dveh desetletij osvetlile nastanek, vzpon in
zaton kranstva in cerkvene organizacije na stiiu Italije in Ilirika.
Abstract La ricerca sulle origini cristiane in Slovenia negli ultimi ventanni:

tra archeologia e storia
Il saggio fa il punto sulle ricerche di carattere storico ed archeologico sulle origini
cristiane nel territorio sloveno ed in quelli contermini, ad opera di ricercatori sloveni e
non, nei ventanni successivi alla nascita dello stato sloveno (1991).
Nel campo dellarcheologia cristiana il contributo pi rilevante rappresentato dalla
scoperta del complesso ecclesiastico di Tonovcov grad, insediamento tardo-antico nelle
vicinanze di Kobarid. La chiesa doppia costruitavi allo spirare del V o agli inizi del VI
secolo viene seguita da una terza; verso la met del VI secolo lintero complesso viene
quindi ristrutturato ed ampliato (panche per il clero, altari, narteci) fino a raggiungere
str. 587-602; Isti, Il patriarcato di Grado e il monotelismo, v: Studi Goriziani, 87-88 (19982000), str. 7-37; nekoliko dopolnjena verzija: Das Patriarchat Grado im monotheletischen
Streit, v: Slovenija in sosednje deele med antiko in karolinko dobo. Zaetki slovenske
etnogeneze Slowenien und die Nachbarlnder zwischen Antike und karolingischer Epoche.
Anfnge der slowenischen Ethnogenese, ed./ur. Rajko Brato, II, Ljubljana, Narodni muzej
Slovenije - Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 2000, str. 609-658. Kratko Rajko
Brato, Massimo, patriarca di Grado e teologo, v: Nuovo Liruti, I, str. 535-539.
101
Rajko Brato, Ecclesia in gentibus. Vpraanje preivetja kranstva iz antine dobe v
asu slovansko-avarske naselitve na prostorum med Jadranom in Donavo, v: Grafenauerjev
zbornik, ed./ur. Vincenc Rajp, Ljubljana, Slovenska akademija znanosti in umetnosti,
Znanstvenoraziskovalni center SAZU, Filozofska fakulteta, 1996, str. 205-225; Isti,
Zaetki oglejskega misijona med Slovani in Avari. Sestanek kofov ad ripas Danubii in sinoda
v edadu, v: Vilfanov zbornik. Pravo zgodovina narod, ed./ur. Vincenc Rajp, Ernst
Bruckmller, Ljubljana, Zaloba ZRC (ZRC SAZU), 1999, str. 79-111 (ital. verzija z
arheolokim dodatkom: La cristianizzazione degli Slavi negli atti del convegno ad ripas
Danubii e del concilio di Cividale, con unappendice di Timotej Knific, v: XII centenario
del concilio di Cividale, 796-1996. Convegno storico-teologico. Atti, ed./ur. Sandro Piussi,
Udine, Arti grafiche friulane, 1998, str. 145-202); Hartmut Wolff, Vermutungen zum
Ende antiker Lebensformen im sdstlichen Alpenraum, v: Slovenija in sosednje deele, str. 2740. Gl. navedbe v op. 60.
48
Rajko Brato
dimensioni ragguardevoli (18 x 22m ca.). Lanalisi delle tre chiese le colloca per epoca
e tipologia nel contesto nellarchitettura ecclesiastica della metropoli aquileiese. Con la
sua chiesa tripla Tonovcov grad rappresenta un esempio unico in un ampio territorio.
Ricerche svolte in altre regioni della Slovenia hanno portato diverse nuove scoperte
ed importanti integrazioni di ricerche pi antiche. Le maggiori novit vengono dalla
Slovenia orientale, soprattutto da Dolenjska e Bela krajina; segue la zona montuosa tra il
basso corso della Savinja e la Sotla, nella Stiria meridionale. Se un secolo fa nel territorio
dellattuale Slovenia era nota solo una chiesa depoca antica (a Celje), attualmente se ne
contano circa quaranta. Se i risultati dellarcheologia slovena sono senza dubbio importanti, occorre ricordare che meno della met di tali chiese stata oggetto di pubblicazioni
di interesse internazionale, e che sulle altre si sono prodotti solo contributi settoriali,
quando non reperti archeologici ancora da studiare.
La ricerca storica sulle origini cristiane per la natura stessa delle fonti deve prendere in
esame unarea molto pi estesa dellattuale Slovenia, che abbraccia lItalia nord-orientale,
le Alpi orientali ed i Balcani occidentali. Ampia la gamma delle tematiche affrontate
negli ultimi ventanni. Vittorino di Petovio e le persecuzioni depoca dioclezianea hanno
riscosso la maggiore attenzione per il periodo delle origini; per il IV ed il V secolo lo
stesso vale per larianesimo ed altri fenomeni ereticali. Vivace la discussione sul primo
monachesimo e soprattutto sullo sviluppo dellistituzione ecclesiastica, con la nascita di
nuove sedi vescovili e lascesa di Aquileia come centro ecclesiastico la cui influenza si
irradia su unampia area verso oriente. Fra le tematiche relative al V secolo si segnala il
ruolo svolto dallorganizzazione ecclesiastica di fronte alle conseguenze delle invasioni
germaniche: prigionia, esilio, condizioni di vita estremamente difficili, che in un periodo
di crescente venir meno delle strutture statali tocc alla chiesa cercare di alleviare.
La ricerca sul periodo che va dalla fine del V agli inizi del VII secolo, al di l di
alcuni peraltro illuminanti sondaggi, vede restare irrisolti ancora troppi nodi. Uno
di questi lattivit dellorganizzazione ecclesiastica e la vita religiosa della popolazione
cattolica romana nel contesto di dominazioni germaniche, che almeno sul piano ufficiale
sono ariane: il regno ostrogoto sino alla met del VI e quello longobardo dallultimo
terzo del VI. A dispetto delle numerose pubblicazioni, restano ancora scarsamente
approfonditi diversi temi relativi al periodo dello scisma dei Tre capitoli, che vide la
nascita del patriarcato aquileiese, giunto allapice del suo sviluppo organizzativo. Ad esso
segu intorno allanno 600 una quasi totale decadenza dellorganizzazione ecclesiastica
nellarea continentale ad oriente di Aquileia. Fra i temi storici che appartengono cronologicamente allalto medioevo, ma affondano le radici nelle controversie teologiche del
V e VI secolo ha destato interesse la polemica monotelita conclusasi nel 680-681. In
conclusione, causa leccezionale scarsit di fonti scritte, la ricerca storica sulla continuit
tra cristianesimo antico e alto medioevo nel territorio sloveno resta strettamente collegata
ai risultati dellarcheologia.

Bratož PDF

Caricato da

Informazioni sul documento

Titolo originale

Copyright

Formati disponibili

Condividi questo documento

Condividi o incorpora il documento

Opzioni di condivisione

Hai trovato utile questo documento?

Questo contenuto è inappropriato?

Copyright:

Formati disponibili

Bratož PDF

Caricato da

Copyright:

Formati disponibili

OLTRE

2013 Istituto di storia sociale e religiosa

Autorizzazione alla riproduzione:

Raziskovanje zgodnjekranske dobe v Sloveniji

kranske arheologije od zaetkov ob koncu 19. st. do dosekov prejnje, zdaj

Raziskovanje zgodnjekranske dobe v Sloveniji v zadnjih dveh desetletjih 19

za obmoje dananjega Prekmurja in Pomurja), ter prav majhno ozemlje na

Raziskovanje zgodnjekranske dobe v Sloveniji v zadnjih dveh desetletjih 21

Prav tam, str. 229-231.

1936: historique et problematique, str. 22-50 (33-35, s kritinim pogledom na raziskave za

Raziskovanje zgodnjekranske dobe v Sloveniji v zadnjih dveh desetletjih 23

Cigleneki, Modrijan, Milavec, Tonovcov grad. Naselbinski ostanki, str. 236-246.

komajda poznana, medtem ko je bilo pri izkopavanju na mestu nekdanjega

Raziskovanje zgodnjekranske dobe v Sloveniji v zadnjih dveh desetletjih 25

in finanne zmogljivosti kranske skupnosti, osvetlila je imenski, jezikovni,

pa je v pripravi28. Najdba poroila o arheolokih odkritjih s konca 19. st. s

Raziskovanje zgodnjekranske dobe v Sloveniji v zadnjih dveh desetletjih 27

Noricum mediterraneum - Na ozemlju province Noricum mediterraneum

Poznavanje cerkvenih kompleksov v viinskih naselbinah na obmoju

Raziskovanje zgodnjekranske dobe v Sloveniji v zadnjih dveh desetletjih 29

keramike, ki je omogoila bolj zanesljiv vpogled v vlogo posameznih objektov v

Savia - Na ozemlju panonske province Savije, ki je od slovenskega ozemlja

Raziskovanje zgodnjekranske dobe v Sloveniji v zadnjih dveh desetletjih 31

som52. K pomembnim odkritjem iz zadnjih let moramo priteti tudi ostanke

Za razlago cerkvenega kompleksa temeljnega pomena Dular, Cigleneki, Dular, Kuar,

Raziskovanje zgodnjekranske dobe v Sloveniji v zadnjih dveh desetletjih 33

Slika 2 - Zgodnjekranske najdbe v Sloveniji. Prazni krogi oznaujejo cerkve iz prvega

drugo funkcijo. Ta je v mnogih primerih teko razpoznavna, zato je treba

Pomenljivo je tudi dejstvo, da so bile v treh primerih srednjeveke cerkve

Raziskovanje zgodnjekranske dobe v Sloveniji v zadnjih dveh desetletjih 35

ga sodobnika Ciprijana iz Kartagine. O rimski dravi je imel slabo mnenje,

razprav, ed./ur. Slavko Krajnc, Ptuj, Minoritski samostan sv. Viktorina-Nadupnijski

Raziskovanje zgodnjekranske dobe v Sloveniji v zadnjih dveh desetletjih 37

vilnimi) epigrafskimi potrditvami za Drugo Panonijo in Savijo68; (4) bogato

preganjanja kristjanov v spodnjem Podonavju: ali je ta bliskoviti povzpetnik

Rajko Brato, Christianisierung des Nordadria- und Westbalkanraumes im 4. Jahrhundert,

Raziskovanje zgodnjekranske dobe v Sloveniji v zadnjih dveh desetletjih 39

Med tremi problematinimi kofijskimi sedei v Iliriku je bila tudi versko

zakljuke so italijanski in slovenski raziskovalci zavrnili kot neutemeljene. Gl. recenzije:

Raziskovanje zgodnjekranske dobe v Sloveniji v zadnjih dveh desetletjih 41

turo zgodnjega kranstva na obmoju Norika in Panonije84. Zbornik vejega

Cromazio di Aquileia, z naslednjimi prispevki o zgodnjem kranstvu na ozemlju Zahodnega

V poznem 4. in zgodnjem 5. st. se je izoblikovala metropolitska cerkvena

Raziskovanje zgodnjekranske dobe v Sloveniji v zadnjih dveh desetletjih 43

kov, ki so bili v ujetnitvu prisiljeni opravljati poganske obrede, ter vpraanje

Giuseppe Cuscito, La lettera di S. Leone Magno a Niceta di Aquileia. Contributo alla

vinske osebnosti, je izgubila znaten del nekdanje ostrine92. Z usodo Norika v

Raziskovanje zgodnjekranske dobe v Sloveniji v zadnjih dveh desetletjih 45

na katoliko cerkev95. Okvirno v ta as spadajo nagrobniki treh uglednih

Raziskovanje zgodnjekranske dobe v Sloveniji v zadnjih dveh desetletjih 47

Abstract La ricerca sulle origini cristiane in Slovenia negli ultimi ventanni:

Potrebbero piacerti anche