Sei sulla pagina 1di 20

Luce bianca dell’est

Bela svetloba vzhoda


... vacillano le scale dell'inverno
A. Z.

Sono libri difficili, pagine oscure, ma non vuoi che ti basti


vivere con il pasto che aspetta coperto da un piatto
dopo la scuola, un futuro migliore di speranze non tue.
Viene luce più tardi. Il cielo rimena
macerie. L’erba è stremata. Tu non capisci tutto
ma sei sicuro che capiscono te
le parole che un uomo ha scritto e ti immagini
la sua vita, con quei pensieri, la pianura
e la città di ferro che ordina in cerchio l’inverno,
luce che piove amara, uno lo ferma per strada
vicino all’erba, ai container, parlano di queste cose.

*
... majejo se, stopnice zime
A. Z.

So težke knjige, nerazumljive strani, a nočeš, da bi ti zadostovalo


živeti z obrokom, ki čaka, pokrit s krožnikom
po šoli, neka boljša prihodnost iz upov, ki tvoji pač niso.
Svetloba pride pozneje. Nebo podrtine
povrne. Trava je izčrpana. Ti ne razumeš vsega
a si prepričan, da razumejo tebe
besede, ki jih je zapisal nek moški, in predstavljaš si
njegovo življenje, z onimi mislimi, ravnico
in železno mesto, ki krog sebe postroji zimo,
svetlobo, ki se trpka uliva, nekdo ga ustavi na ulici,
blizu trave, pri kontejnerjih, govorita o tehle rečeh.
Non basta mai il buio quando la diga del giorno
stracolma l’unica mezzanotte quando i minuti collassano
e nessuno diventa un pensiero nelle immagini dove non puoi
scomparire allo sguardo che stana nel sangue
i millenni delle stagioni.

*
Teme nikoli preveč ko jez dneva
prenapolni edino polnoč ko se minute sesedejo
in nikdo postane misel sredi podob kjer ne moreš
izginiti pred pogledom ki iz krvi prežene
tisočletja letnih časov.
Ancora la maglia a righe, il fosso dell’acqua stagna, chi grida
che è morto tuo fratello se ancora non era nato,
se i salci lo sapevano già in quel venir meno
del respiro sulle splendide punte,
nella luce piena, quando era troppo
il cielo, il sorriso delle finestre, i gladioli
e le portulache, dovevi capirlo perché tremavi.

Še kar črtasta majca, jarek z zastalo vodo, nekdo kriči,


da je mrtev tvoj brat, če še ni bil rojen,
če so to vedele ive že v onem pojemajočem
dihu v razkošnih vrhovih,
ob polni svetlobi, ko je bilo preveč
neba, smehljajočih se oken, gladiol
in tolščaka, si verjetno dojel, ker si trepetal.

*
Residui pigmenti inseguono la coda dell’occhio
inghiottiti nell’ultimo abbaglio dove lo sguardo
sconfina la luce e quasi è già immaginare.
Figure care del vivere, voi che foste sempre
un tempo, la prima volta già state
foglie, braccia levate, pane.
La terra arata che la pioggia di giorni uguali
fa scura, tenera, buona
e ripiena di semi, di uova, di sogni
molli come le palpebre di un bambino
che ha pianto a lungo, sognando
gli eroi, supini nel vento e nel rosso violento
dei papaveri. Campo di cenere, è inverno
da generazioni. Residui pigmenti inseguono
la coda dell’occhio, rapprendono,
mentre sul ferro da stendere le lenzuola
sono dure come cartone,
lucida in punta agli steli
la brina scioglie: luce bianca dell'est
schiera le mani di tua madre - che cos’è tuo,
cos’è sempre?
Ingenuo più volte smarrisce il secolo.
*

Preostanek pigmentov zasleduje pot očesa,


posesan v poslednjo bleščavo, kjer pogled
prečka mejo svetlobe in malodane že ustvarja podobe.
Ljube postave življenja, ve, ki ste vselej bile
nekoč, že prvikrat ste bile
listje, dvignjene roke, kruh.
Zorana zemlja, ki jo dež enakih dni
dela temno, mehko, dobro
in prepolno semen, jajc, sanj,
vlažnih kakor veke otroka,
ki je dolgo jokal, sanjajoč
o herojih, ki ležijo vznak sredi vetra in kričeče rdečega
maka. Polje pepela, zima
je že mnogo rodov. Preostanek pigmentov zasleduje
pot očesa, se zgošča,
na sušilniku za perilo so rjuhe
skorjaste kakor karton,
bleščeča se na vršičkih stebelc,
se slana topi: bela svetloba vzhoda
potisne v branik dlani tvoje matere – kaj je tvoje,
kaj je vedno?
Naivnežu večkrat zbledi njegov vek.
Se penso al tempo mio diventa ora di tutti
- il tempo - se mi perdo nel tempo ridivento io.

Če le pomislim na svoj čas, pripade zdaj vsem


– ta čas – če se v njem izgubim, postanem spet jaz.

Tienimi qui tienimi.

Sì anche se è inverno se piove per sempre


qui tienimi.

Tien

i denti, anca le ònge, va ben.

Per sempre inverno va bene. Afferro


con il respiro mastico
con il respiro.

Tienimi. Terra. Luce anche poca


luce.
Drži me tukaj drži me.

Ja, tudi če je zima če dežuje


drži me tukaj.

Drž se

iz zobmi pa tut iz nohti, a prav.

Večna zima, tudi prav. Zagrabim


z dihom prežvečim
z dihom.

Drži me. Zemlja. Svetloba tudi če šibka


svetloba.
album Case/giacenze
album Hiše / relikti
I fiori gialli sul fianco della collina
- se un’acqua fitta nel disegno della bambina vien giù
a strissi de matita - non si piegano
come la punta dell’alberello invece fa
sulla cima, appena sospinto, piano, controvento.
La bambina non c’è. Non c’è nessuno.
Solo ore di attesa carte per terra cacche
di bestiole dove il sottopassaggio
porta alla casa esclusa dall’autostrada
in costruzione (è il millenovecentosettantasette
e la casa sarà abbandonata e rovina
tra un istante) tua sorella
ti scrive dalla Germania - ricopia
una poesia di Montale che chiede un fiore.
Poi il futuro invade
l’occhio dell’insegnante, è mattina, il girasole
esce dal libro cresce diventa enorme poi
la medicina prende possesso del bosco
per chi esce al casello est
il padiglione uno è l’ultimo, nessuno
guarirà più ma potrà invecchiare per sempre
grazie alle cure.
Uno prova a dire i ricordi diventano neve
che scioglie prima di toccare, si distrae, distende
un fazzoletto sul davanzale, lo piega.
Rumeni cvetovi po klancu hribčka
– če voda na punčkini sliki pridre dol gosta
od risov od svinčnika – se ne upognejo
tako kot recimo vršiček dreveščka
tam gori, porinjenega, narahlo, v veter.
Punčke ni. Nikogar ni.
Samo ure čakanja pildki po tleh kakci
živalic, koder podhod
pelje do hiše, izvzete iz avtoceste
v gradnji (smo leta tisočdevetstosedeminsedemdeset
in hiša bo zapuščena, ruševina že
čez trenutek) sestra
ti piše iz Nemčije – prepisuje
neko pesem Montaleja, ki prosi za cvet.
Potem prihodnost preplavi
učiteljevo oko, jutro je, sončnica
izstopi iz knjige razrašča se ogromna postaja potem
se medicina polasti gozda
za vse, ki gredo dol na izvozu “vzhod”,
je paviljon ena poslednji, nihče
ne bo ozdravel, lahko se bo za vedno postaral
zahvaljujoč terapijam.
Nekdo skuša povedati spomini postajajo topeči se
sneg, še preden se te dotaknejo, zmede se, razgrne
robček na polico, ga zloži.
Ti trovava ti perdeva aprile
e camminavi nel sole e nell’aria gelida ti disegnava
aprile nel pomeriggio con aria e sole tu ti voltavi
ti rivoltava aprile e spariva lasciandoti esposto
al sentire aria gelida e sole trascorrevano false
certezze vere fole a ogni passo
perdute fantastiche solitudini fresche
carezze.

*
Te je našel te je izgubil april
in si hodil v soncu in ledenem zraku te je risal
april sredi popoldneva z zrakom in soncem si se obrnil
te je prevrnil april in izginil te je pustil izpostavljenega
čutenju ledenega zraka in sonca prehajale so lažne
gotovosti resnične izmišljotine na vsakem koraku
izgubljene fantastične samote sveže
nežnosti.
Abiti la tua lingua come un migrante nascosto nei vani occulti
del Centro Commerciale s’è fatto la tana e guarda di notte
il display se accenderà un nome - non ci credi più,
ma attendi - sogni rampe di scale e nel sogno la senti gridare
tutta, ridere, sbraitare gli anni, chiamare all’altoparlante.

*
Naseljuješ svoj jezik kakor migrant, skrivajoč se po tajnih luknjah
trgovskega centra si je ustvaril brlog in ponoči pogleduje
displej, ali se bo zasvetilo ime – v to več ne verjameš,
a čakaš – sanjaš stopnišča in v sanjah jo čuješ, kako kriči
vsa, se smeji, vrešči z leti, poziva prek zvočnika.
Mai mi invade sì quieta la nostalgia di una casa
come quando è quieta la casa
dove ritorno alla fine del giorno.

*
Nikoli me ne preplavi tako tiha nostalgija po neki hiši
kakor takrat, ko je tako tiha ta hiša,
v katero se vrnem ob koncu dneva.
Da ore leggi belle poesie
che non ti dicono nulla.
Si vede che non è giornata
di poesie questa né di gioia
o di paura di freddo o di vino
di amore o di creanza
di amicizia o destino.
Oggi è giornata di nulla.
Non leggere più. Lascia
perdere: la poesia
non sbaglia un colpo.

Že več ur bereš lepe pesmi


ki ti nič ne povedo.
Vidi se, da tole ni dan
za pesmi in ne za radost
ne za strah pred mrazom ne za vino
ne za ljubezen ne za oliko
ne za prijateljstvo ali usodo.
Ne beri več. Pusti
vnemar: poezija
pač ne mahne mimo.

Muro davanti muro dentro aperta
finestra, fuori

vista
millimetrata, senza nube, poa, festuca, agrostide,
poi piastre in gres, a S, fino al ginko, graniglia,
brecciolino, cinto d’alloro, è questo
il giardino

paradeisos

chi
tu sia, un altrove
ti prego, dove mi

non io, ma le mani, mi


il respiro I miss you my dear,
my più mia
*

Zid spredaj zid znotraj odprto


okno zunaj

razgled
milimetrski, brez oblačka, bilnica, ljuljka, latovke
potem keramične plošče, na S, vse do ginka, peščenjak
gramoz z obrobo iz lovora, tole je
vrt

paradeisos

kdorkoli
že si, neki drugod
te prosim, kjer me

ne jaz, ampak dlani, me


dih I miss you my dear,
my najbolj moja

Potrebbero piacerti anche